Zakaj odlašamo z zdravnikom, čeprav vemo, da bi morali iti
FOFO ali strah pred spoznanjem je pogost razlog, da odlašamo z zdravniškimi pregledi. Razkrivamo, zakaj se to dogaja in kako ga preseči.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ste se že kdaj srečali s situacijo, ko ste odlašali z obiskom zdravnika? Morda je šlo za nekaj manjšega, morda za simptom, ki se je pojavljal že dlje časa, a ne dovolj izrazito, da bi vas zares ustavil. Morda ste celo že zaprosili za napotnico, a ste obisk večkrat prestavili. Kljub temu pa se je vsake toliko pojavila misel, da bi bilo smiselno preveriti. Vmes pa je minilo še nekaj tednov …
PREBERITE TUDI:
Vzrok za takšno odlašanje je strah, da bi zares izvedeli. Ta strah ima celo svoje posebno ime, ki izhaja iz kratice za angleško frazo »fear of finding out«: FOFO. Ne gre za strah pred boleznijo v klasičnem smislu, temveč za odpor do trenutka, ko bi nekaj, kar je zdaj še odprto, postalo konkretno in dokončno.
Nevednost kot začasna zaščita
Na prvi pogled se zdi takšno vedenje nelogično. Zakaj bi se izogibali nečemu, kar nam lahko pomaga? V resnici pa gre za precej razumljiv psihološki mehanizem. Dokler ne vemo, obstaja možnost, da je vse v redu. Ko informacijo dobimo, ta možnost izgine.
Ta razlika ni majhna. Med “mogoče ni nič” in “to je to” je prostor, v katerem lahko življenje teče naprej brez večjih motenj. Ko se ta prostor zapre, se od nas pogosto zahteva odziv. Lahko gre za odločitev, ukrepanje, spremembo načrtov … Je v bistvu poskus, da še za nekaj časa ohranimo občutek normalnosti.
Kako FOFO prepoznamo v vsakdanjih situacijah
FOFO se redko pokaže kot zavestna odločitev, da ne želimo vedeti. Veliko pogosteje se skriva v na videz razumnem vedenju. Preglede prestavljamo zaradi pomanjkanja časa, simptome pripišemo utrujenosti ali stresu, odločitev o obisku zdravnika pa vedno znova premaknemo v prihodnji teden.
Pogosto se pojavi tudi selektivno izogibanje informacijam. Mnogi preskočijo teme, ki bi jih lahko spomnile na zdravje, ali pa simptome omilijo s humorjem, da bi zmanjšali napetost. V nekaterih primerih pride celo do vztrajnega racionaliziranja, ko se potencialno resnejši znaki razložijo kot nekaj povsem nenevarnega. Navzven takšno vedenje deluje logično, v ozadju pa ostaja isto vprašanje: kaj pa, če je res nekaj.
FOFO se ne ustavi pri zdravju
Enak mehanizem se pojavlja tudi na drugih področjih. Ko odlašamo z vpogledom v stanje na računu, ker slutimo, da številke ne bodo prijetne. Ko ne odpremo sporočila ali se izogibamo pogovoru, za katerega vemo, da bo neprijeten. Ko v odnosu zaznamo, da nekaj ni v redu, pa raje počakamo, da “mine samo od sebe”.
V vseh teh primerih ne gre za to, da nas resnica ne zanima. Gre za to, da slutimo, da bo zahtevala spremembo. In prav ta del je pogosto težji od same informacije.
Zdravje je pri tem le najbolj očiten primer, ker ima lahko posledice, ki jih ni mogoče dolgo odlagati. Mehanizem pa je širši in precej univerzalen.
Razlike med skupinami: ko vlogo igrajo tudi življenjske okoliščine
FOFO se ne pojavlja enako pri vseh. Pri ženskah se pogosto prepleta z občutkom odgovornosti do drugih. Odločitev za pregled ni le skrb zase, ampak odpira vprašanje, kaj bi morebitna diagnoza pomenila za družino. Strah se tako ne vrti samo okoli bolezni, ampak tudi okoli spremembe vloge, ki jo posameznica nosi v vsakdanjem življenju.
Pri mlajših generacijah je dinamika drugačna. Informacij je preveč, ne premalo. Iskanje simptomov na spletu pogosto vodi do najhujših možnih razlag, kar poveča tesnobo do te mere, da se posameznik realnemu pregledu še težje približa. Namesto jasnosti nastane paraliza, ki dodatno utrjuje odlašanje.
Zakaj odlašanje dolgoročno ne pomaga
FOFO kratkoročno deluje. Odlog prinese občutek olajšanja, saj se ni treba soočiti z možnostjo slabih novic. Vendar ta učinek ne traja. Negotovost ostane, pogosto se celo poveča, hkrati pa čas teče naprej.
Ravno čas pa je tisti dejavnik, ki takšno strategijo spremeni v tveganje. Možnosti, ki bi bile na voljo prej, se lahko začnejo zmanjševati, občutek nadzora pa upada. Izkušnje kažejo, da ljudje redko obžalujejo, da so šli na pregled prezgodaj. Veliko pogosteje obžalujejo, da so čakali predolgo.
Kaj pomaga, ko se znajdemo v tem vzorcu
Pri FOFO ne pomaga prepričevanje ali racionalno razlaganje, da “verjetno ni nič”. Strah ni problem, ki bi ga rešili z dodatnimi argumenti. Učinkovitejše je, da se namesto razmišljanja o vseh možnih scenarijih raje osredotočimo na naslednje dejanje – poklicati, se naročiti, priti na pregled. Prav trenutek pred odločitvijo je pogosto najbolj obremenjujoč. Ko se premaknemo iz čakanja v delovanje, se del napetosti razbremeni, tudi če odgovor še ni znan.
Razlika, ki jo pogosto spregledamo
Strah pred spoznanjem nas želi zaščititi pred slabim izidom, a nas hkrati ohranja v stanju, kjer nimamo vpliva. Ko informacijo dobimo, se odpre možnost odziva. Ko je nimamo, ostanemo ujeti v občutku, ki nima zaključka.
In prav ta razlika med pasivnim čakanjem in možnostjo ukrepanja je tista, ki dolgoročno največ pomeni.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
