Pexels

Zagotovo poznate situacije, ko smo postavljeni pred neko nalogo, a se je kar ne moremo lotiti. Vse v nas govori, da je to pretežko, naporno, da bo trajalo celo večnost, preden dokončamo, da morda izzivu niste kos. V nas se kopiči nemir, ki se z vsakim novim trenutkom odlašanja le še povečuje. Še preden naredimo prvi korak, je v nas že cela drama.

Prepričani smo, da ne bomo znali in da je naloga za nas prezahtevna, a v praksi se, ko se naloge končno enkrat lotimo, izkaže, da je bilo to naše notranje razmišljanje le velika laž, oziroma, bolje rečeno, močno pretiravanje. Ne gre nam sicer povsem brez truda, a veliko bolj gladko, kot smo pričakovali.

Vprašanje torej ni, ali zmoremo. Vprašanje je, zakaj smo bili prepričani, da ne bomo.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Kako dvigniti dopamin, ko se ne moremo spraviti v akcijo

Osebna rast

Ko možgani ne zmorejo več: znaki kognitivne utrujenosti

Naši možgani ne ocenjujejo naloge, temveč napor

Ko pred sabo vidimo nalogo, možgani ne analizirajo samo, kaj je treba narediti, ampak prehitevajo z ocenjevanjem, koliko energije bo to zahtevalo. To je pravzaprav osnovni mehanizem varčevanja z energijo. Naš sistem je nastavljen tako, da se izogiba nepotrebnemu naporu, a ne zato, ker bi bili leni, pač pa zato, ker je to evolucijsko smiselno.

Težava je v tem, da ta ocena ni natančna. Možgani napor pogosto precenijo, še posebej pri stvareh, ki zahtevajo zbranost, učenje ali odločanje. In ko je ocena napora visoka, dobimo občutek, da je naloga težka. Ne zato, ker bi zares bila, ampak zato, ker jo naš sistem tako označi.

Pexels

Zakaj začetek vedno izgleda najtežji

Največji razkorak med občutkom in realnostjo se pojavi na začetku.

Dokler naloge še nismo začeli, nimamo konkretnih informacij. Imamo samo predstavo, ki pa je pogosto napolnjena z dvomi, preteklimi izkušnjami in pritiskom, da mora biti rezultat dober. Zato začetek ni težak zaradi naloge same, ampak zaradi neznanega.

Ko enkrat začnemo, se to hitro spremeni. Naloga postane bolj določena. Vemo, kaj delamo. Možgani dobijo realne podatke in ocena napora se zniža. Zato se pogosto zgodi, da nekaj, kar je še pet minut prej delovalo kot prevelik zalogaj, postane povsem obvladljivo.

Kje naredimo napako

Napako naredimo v interpretaciji. Občutek težavnosti vzamemo kot dejstvo. Kot dokaz, da naloga presega naše zmožnosti ali da potrebujemo več časa, več pomoči, več motivacije.

V resnici pa ta občutek pogosto govori le, da še nismo začeli. In dokler tega ne ločimo, bomo isti občutek vedno znova reševali na napačen način.

Kaj dejansko pomaga

Če razumemo, da občutek “to je težko” pogosto pomeni “to še ni razjasnjeno”, se spremeni tudi pristop.

Pexels

Ne skušamo rešiti celote. Začnemo z delom, ki je dovolj majhen, da ga lahko izvedemo brez večjega odpora, predvsem zato, da dobimo realno sliko. Ko se ta enkrat vzpostavi, večina nalog izgubi tisto začetno težo, ki nas je ustavljala.

Občutek, da je nekaj težko, torej ni zanesljiv pokazatelj dejanske zahtevnosti. Pogosto je le ocena napora, ki jo možgani naredijo, še preden imamo dovolj informacij.

Osebna rast

Kako si povrniti samozavest, ko ne zaupamo več vase

Zato se v praksi splača, da svoj pristop malce prilagodimo - ne odločamo se na podlagi občutka, ampak na podlagi izkušnje.

Najprej začnemo.
Šele potem ocenimo.

In zelo pogosto se izkaže, da je bilo najtežje tisto, kar sploh še nismo začeli.