Zakaj bežimo pred tišino – in kaj v resnici prinaša stik s sabo
V tišini se pogosto prebudijo potlačena čustva in misli, ki jih čez dan preglasimo. Preberite, zakaj bežimo pred sabo in kako postopoma najti notranji mir.
Včasih komaj čakamo trenutek miru, potem pa se zgodi nekaj nenavadnega: ko končno utihne svet okoli nas, se v nas zbudi nemir. Tišina postane neverjetno neudobna. Roka seže po telefonu, prižgemo televizijo »za ozadje«, odpremo novo serijo, samo da ne bi ostali sami, tam v tišini s sabo. Ta občutek se zdi skoraj nevaren in predvsem zoprn. Ne želimo ostati tam …
A tišina sama po sebi ni neudobna in nevarna. Tisto, kar nas pretrese, je stik z deli nas, ki jih sicer preglasimo.
PREBERITE TUDI:
Ko umolkne svet, se oglasi vse, kar smo odlagali
Čeprav vsi iščemo mir, pa ko se ustavimo, navadno ne dobimo tega, kar smo pričakovali. Glava je polna in namesto miru se pogosto navzgor dvigne težak val neprijetnih občutkov. V glavi se začnejo vrstiti misli, ki jih čez dan nekako odrivamo: »Nisem dovolj dobra.« »Zakaj mi nič ne uspe?« »Z drugimi je vse lažje kot z mano.«
Zakaj se v tišini ne prebudijo tudi lepi spomini? Zakaj ne najdemo hvaležnosti in topline, ki sta prav tako del nas?
Psihologi pojasnjujejo, da ima človeški živčni sistem naravno nagnjenost, da najprej opazi tisto, kar je nepredelano. Lepi spomini so zaključene zgodbe. Bolečina pa je kot odprta mapa – nedokončana naloga, ki čaka, da se je dotaknemo. Ko se hrup umakne, se najprej odpre tisto, kar v nas še ni dobilo prostora: stari občutki zavrnjenosti, sramu, strahu, žalosti. Nič novega ne nastane. Le zaslišimo tisto, kar je bilo že dolgo potisnjeno.
Zakaj tišina boli
Če bi bile misli zgolj misli, bi jih lahko opazovali kot oblake na nebu. A večina od nas naredi nekaj drugega: mislim verjamemo. Ko se v tišini pojavi misel »z mano je nekaj narobe«, se ji ne približamo z logičnim analiziranjem in modrim preverjanjem. Obratno - zlijemo se z njo. Tej misli enostavno verjamemo. Na fizični ravni se zato telo odzove, kot da je v nevarnosti: srce se pospeši, v prsih začutimo stiskanje, v trebuhu težo.
V tišini se prebudi tudi nekaj globljega – čustva, ki smo jih potiskali, ker jih nekoč nismo mogli izreči. Če otrok ne dobi prostora za svoje občutke, se jih nauči odlagati. Ko to počnemo kot odrasli, se čustva začnejo nalagati. Ne izginejo, temveč živijo v telesu. Strokovnjaki tako opozarjajo, da čustva sicer lahko potisnemo nekam v svoje globine, ne moremo pa jih utišati. Čez njih lahko poveznemo pokrov ignorance, a spodaj počasi vrejo, vsak nov dodatek pa poveča temperaturo vretja. Tako nekega dne pride do eksplozije in zatrta čustva se spremenijo v nemir, tesnobo, napetost ali depresivno otopelost.
Da do tega ne bi prišlo, nam je bila podarjena tišina. V njej se nam odprejo ravno tisti scenariji, ki jih nismo imeli priložnosti predelati. Bolečina se vrne, ker potrebuje, da jo končno začutimo in lahko izpari s pomočjo naše zavesti.
Zakaj raje pobegnemo, kot da bi ostali
Ko se odpre preveč bolečine naenkrat, skoraj samodejno iščemo čim hitrejše načine za pobeg. Nekdo se zakoplje v delo. Nekdo odpre telefon in izgine v slikah tujih življenj. Nekdo se zateče k alkoholu, da bi malo otopel. Nekateri se zamoti s tisoč in eno televizijsko serijo …
Vse te strategije imajo nekaj skupnega: delujejo. Vsaj za kratek čas olajšajo pritisk in nam omogočijo, da ne čutimo. A na dolgi rok nam sporočajo, da naš notranji svet ni varen prostor. Da se mu ne smemo približati. In tako ostaja bolečina nepredelana, pretirana in vedno znova prebujajoča.
Vsak pobeg prekine naravni proces predelave. Čustvo bi lahko steklo skozi nas, a ostane ujeto nekje na pol poti – kot val, ki ga presekamo, preden se izteče na obalo. Tišina zato postaja vedno težja. Ne zaradi tišine, temveč zaradi vsega, kar je neizrečeno in nepredelano.
Kako ostati v tišini, ko se zdi, da bo pritisk premočan
Če želimo, da tišina postane prostor umirjanja in ne prostor panike, se moramo naučiti v njej postopoma ostati. Ob tem nam ni treba biti superjunaki, temveč preizkušamo nežno, počasi, vztrajno.
Najprej si dovolimo majhne odmerke. Nekaj minut, iz katerih ne pobegnemo takoj. Ni naš cilj popolno obvladovanje tišine, ampak ustvarjanje občutka opore.
Pomaga, če pozornost naslonimo na telo. Namesto da se borimo z mislimi, lahko opazimo občutek: je napetost v prsih? V grlu? Je toplo ali hladno? Ko občutek prepoznamo kot občutek – ne kot dokaz, da je z nami kaj narobe – se njegova moč zmanjša.
Uporabno je tudi, da misli, ki jih opazimo, zavestno preoblikujemo nekoliko drugače. Če se pojavi misel »Nihče me ne mara«, jo opišemo kot dogodek: »Pojavlja se misel, da me nihče ne mara.« To je bistvo psihološke defuzije: misel ni identiteta, je le misel. To je zelo majhna, a izjemno pomembna razdalja.
In potem je tukaj nežnost. Mnogi od nas so bili dolga leta sami sebi najstrožji sodnik. A tišina postane varnejša šele, ko jo srečamo s toplino, ne s kritiko. Če so občutki premočni, je včasih najbolj zrela odločitev, da si poiščemo oporo – partnerja, terapevta, prijatelja. Tišina ni prostor, kjer moramo biti sami. Je prostor, kjer se učimo biti v odnosu s sabo. In to se včasih najbolje zgodi ob nekom, ki nas drži v varnosti.
Kako v tišini zares preboleti
Preboleti ne pomeni, da v tišini nikoli več ne zaboli. Pomeni pa, da nas bolečina ne preplavi več do te mere, da izgubimo sebe. Ko si dovolimo čutiti določeno čustvo, se to postopoma začne spreminjati. Intenzivnost popusti. Valovi postanejo krajši. Telo razume, da nas bolečina ne bo uničila.
Ko sedimo v tišini in dovolimo, da se dvigne, kar se želi dvigniti, ne delamo nič dramatičnega. A delamo nekaj ključnega: ne prekinemo procesa. Ne zapremo vrat. Dovolimo, da se čustvo premakne, kot se mora.
Vsakič, ko impulz za pobeg opazimo in ostanemo z občutkom nekaj trenutkov dlje, naredimo razpoko v starem vzorcu. Ravno tam – v drobcenih trenutkih vztrajanja – se začne zdravljenje. Mir ne pride iz hrupa. Pride iz sposobnosti, da sčasoma ostanemo ob sebi. In nekega dne ugotovimo, da tišina ni več nekaj, pred čimer bežimo, ampak prostor, kamor se vračamo, kadar želimo srečati najbolj pomembno osebo svojega življenja – sebe.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
