Kako ostati mirna, ko se bližnji do tebe vede hladno ali se umika
Hladno vedenje v odnosu nas hitro vrže iz ravnotežja. Preberite, zakaj se to zgodi, kako ostati mirni in kako se pogovoriti z osebo, ki se umika.
V vsakem odnosu se kdaj zgodi trenutek, ko nenadoma začutimo, da je med nami več prostora, kot bi si želeli. Nekdo, ki nam je bil blizu, postane tih, odmaknjen, hladen. Pogovor, ki je še nedolgo nazaj stekel sam od sebe, začenja obstajati le v nekaj zlogih. Oči se izognejo stiku. Ton postane raven. Zrak med vama se ohladi. In ne gre le za partnerski odnos. Zgodi se lahko tudi v prijateljstvu, družini, sodelavci …
V takšnih trenutkih se ne spremeni samo dinamika odnosa, ampak se spremeni tudi nekaj v nas. Srce začne iskati razloge, telo izgubi del občutka varnosti, misli se prelevijo v radovedne detektive, ki bi radi našli krivca. Nekje med vsemi temi odzivi se pojavi še tihi strah: kaj, če smo naredili nekaj narobe, česar niti ne opazimo?
PREBERITE TUDI:
Hladnost ni samo vedenje, ki ga vidimo. Je doživljanje, ki ga začutimo v kosteh. Zato nas lahko zaboli globlje, kot nam dopušča logična razlaga.
Ko hladnost pretrese telo, še preden pretrese misli
Ko se nekdo do nas obnaša hladno, naš živčni sistem to prepozna kot izgubo stika. Ni pomembno, ali vemo, da je oseba utrujena, v stresu ali preobremenjena. Telo ne preverja življenjepisa drugega človeka, preverja samo signal: sem še varen, še pripadam, je odnos še tukaj?
Zato se odzovemo instinktivno. V prsih se pojavi votel občutek, v želodcu napetost, v mislih neštete razlage. Pogosto se obudijo stari strahovi, da nas bodo zapustili, prezrli ali zavrnili, ki so se nekoč zapisali v nas. Te reakcije niso preobčutljivost, ampak naravni način telesa, da ohrani občutek povezanosti.
Ko razumemo ta mehanizem, lažje razumemo tudi sebe. Zgodi se avtomatsko in vpliva na naša čustva, razpoloženje in celo na naše telo.
Dve različni hladnosti, ki ju moramo znati razlikovati
Hladnost ni enoznačen pojav. Lahko je trenutna, situacijska ali pa dolgotrajna in del osebnostnega vzorca. Razlika med njima je velika, zato je pomembno, da je ne zamešamo.
Včasih se nekdo umakne zato, ker doživlja stres, notranji pritisk ali občutek, ki ga ne zna ubesediti. Takšna hladnost je pogosto oblika njegove nezavedne zaščite. Ni prijetna, a je minljiva. Ko se oseba umiri, se lahko vrne v stik, razloži, kaj se ji je dogajalo, in odnos lahko nadaljuje bolj mehko in dozorelo.
Drugače je, kadar je hladnost del strukture, ne trenutka. Pri čustveno nedostopnem človeku se hladnost ne pojavi samo po konfliktu, ampak v vsakdanjem življenju. Bližina ga prehitro preplavi, zato se umika nazaj v distanco, kjer se počuti varneje. Takrat stik ni prekinjen samo v določenih trenutkih, ampak se v celotnem odnosu drži na pol poti. Odgovori so kratki, pogovori površinski, bližina osebi povzroča nelagodje. Nič, kar naredimo, ne odpre njihovega notranjega sveta. Kolikor topline damo, toliko bolj se oseba zapre, ker jo bližina prestraši.
Prva hladnost potrebuje prostor. Druga potrebuje mejo. Odrasel človek začne rasti v trenutku, ko ve, katero od teh dveh ima pred seboj.
Kaj hladnost odpre v nas
V trenutku, ko nas nekdo odrine v s hladnim odnosom, se v nas običajno sproži en od dveh notranjih scenarijev. Prvi je ranljivi, otroški: občutek, da smo nekaj naredili narobe, da moramo odnos takoj popraviti, da se moramo opravičevati, pojasnjevati, dokazovati. Drugi scenarij je obrambni: umaknemo se tudi mi, zapremo srce, znižamo glas, odmaknemo pogled, da bi se zaščitili.
A obstaja še tretja možnost, tista, ki jo najtežje izberemo, a nas najbolj okrepi. To je miren odrasli, ki opazi svojo reakcijo, preden se vanjo ujame. Da si priznamo napetost, ki se je pojavila. Da vdihnemo in dovolimo telesu, da se umiri. Mirnost se ne začne pri drugi osebi. Začne se pri sposobnosti, da prepoznamo, kaj se dogaja v nas.
Mirnost ne pomeni, da nas hladnost ne gane. Pomeni pa, da ji ne dovolimo, da odloča namesto nas.
Kako ostati mirna, preden karkoli narediš
Ko opazimo, da je nekdo hladen, nas pogosto potegne v hitenje. V hitenje po razčiščevanju situacije, po odgovorih, po popravljanju odnosa. Toda ravno to hitenje še poslabša stisko. Preden rečemo karkoli, moramo najprej poskrbeti zase. Pomaga že, da se za trenutek ustavimo in smo pozorni na dogajanje v našem telesu. Napetost v želodcu, tesnobo v prsih, težo v ramenih. Morda misli švigajo prehitro, morda iščejo krivdo, morda rišejo najhujše scenarije. Vse to so znaki aktivacije živčnega sistema.
Ko si priznamo, da smo v aktivaciji, se lahko zavestno umirimo. Včasih pomaga, da se nekaj trenutkov umirjamo z roko na prsih. Včasih je dovolj že zavedanje, da nismo nujno v nevarnosti, četudi se tako morda počutimo. Včasih deluje nekaj dolgih izdihov. Telo potrebuje signal, da je varno. Šele nato lahko res govorimo kot odrasli in preverimo, kaj se dogaja v odnosu. In šele takrat lahko govorimo na način, ki odpira prostor za razumevanje, ne za nove rane.
Kako se pogovoriti z osebo, ki je hladna
Ko drugi postane hladen, je največja past, da mi sami odreagiramo iz stiske. V takem stanju pogosto rečemo več, kot bi želeli, ali pa rečemo nekaj, kar poglobi prepad. Čustveno napete besede redko ustvarijo stik. Zato pogovor začnemo šele, ko čutimo, da nas hladnost ne vodi več.
Pogovor naj se začne z opazovanjem, ne z očitkom. Namesto da iščemo razloge, osebo povabimo v stik z dejstvi. “Opazila sem, da si zadnje dni bolj tih in odmaknjen,” ima povsem drugačen učinek kot: “Zakaj si tak? Kaj sem spet naredila?” Prva poved odpira prostor, druga zapira.
Nato dodamo iskreno razlago naše izkušnje. Mehko: »Ko se umakneš in ne razumem, zakaj, se v meni pojavi negotovost. Rada bi te razumela«. S tem ne zahtevamo, ne silimo, ne obtožujemo — samo ponudimo svoj notranji svet.
Ko povabimo sogovornika k razlagi njegove izkušnje, se v odnos znova vpiše možnost bližine.
S tem povabimo drugega v stik, ne da bi ga potisnili v kot. Včasih bo oseba povedala, kaj se dogaja. Včasih bo priznala, da ne zna dobro govoriti o težkih stvareh. Včasih bo še vedno tiha. Tudi to je odgovor, ki nam nekaj pove.
Če pa se hladnost ponavlja in pogovor vedno obstane na istem mestu, je pomembno, da izrazimo svojo mejo: “Zame je pomembno, da se o stvareh lahko pogovarjava. Če to zate ni mogoče, moram razmisliti, kako lahko poskrbim zase.”
Meja ni grožnja, ampak zaščita naše notranje varnosti.
Ko hladnost razkrije več, kot smo sprva videli
Včasih je hladnost samo trenutek, ki se razblini, ko se oba dovolj umirita. Včasih pa je ogledalo, ki pokaže, da nekdo preprosto ne zmore bližine, ki si je želimo. Ko se hladnost ponavlja, ko ostajamo vedno mi tisti, ki iščemo stik, ko se odnos nikoli zares ne odpre, takrat ne gre več za vprašanje, kako ostati mirna. Gre za vprašanje, ali odnos sploh omogoča prostor, v katerem lahko ostanemo živi, topli in celoviti.
Mirnost nas ne vodi v to, da nekoga zapustimo. Vodi nas v to, da si nehamo lagati. Ko pogledamo odnos tak, kot je, in ne tak, kot bi si želeli, se pojavi jasnost. Iz nje se lahko rodi iskren pogovor, nova dinamika ali odločitev, da ne ostajamo tam, kjer naša toplina ne najde odgovora.
Toplina, ki jo iščemo, se vedno začne v nas. Ko jo ustvarimo v sebi, lažje vidimo, ali odnos omogoča, da se pretaka v obe smeri — ali pa smo jo nosili le mi.
E-novice · Njena
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
