Ko se bojimo, da nas bo strah in kako iz tega kroga ven
Strah pred tem, da nas bo spet strah, pogosto postane večji problem kot strah sam. Kako ta krog deluje in kaj pomeni iz njega stopiti.
Strah ne pride vedno z dogodkom. Včasih pride prej. Kot notranje preverjanje, še preden se dan sploh zares začne. Kako sem danes? Ali sem dovolj miren? Kaj če se spet zgodi?
V teh trenutkih nas ne skrbi več situacija sama. Skrbi nas lastna reakcija. Ne bojimo se več sveta, temveč tega, ali bomo obvladali telo. Ali bomo znali pravočasno ustaviti občutek, ki ga poznamo in se ga bojimo ponovitve. Ta vrsta strahu je izčrpavajoča prav zato, ker nima jasnega sprožilca. Spremlja nas vnaprej. V mislih. V telesu. V stalni pozornosti, usmerjeni navznoter.
PREBERITE TUDI:
Kje se strah v resnici ohranja
Večina ljudi verjame, da strah vztraja zato, ker je premočan. A v resnici se ohranja v odnosu do njega.
Ko se pojavi misel »kaj če me bo spet strah«, se sama po sebi ne zgodi nič nevarnega. Napetost se ustvari v naslednjem koraku: ko misel začnemo jemati resno. Ko jo preverjamo in iz nje naredimo opozorilo, da moramo nekaj storiti. Takrat telo dobi jasno sporočilo: to je pomembno, to je nevarno, bodi pozoren. In ravno to pozornost sistem razume kot razlog, da alarm ostane vklopljen.
Zato ne delujejo nasveti v slogu »ne razmišljaj o tem« ali »pomiri se«. Telo ne zna utišati misli na ukaz. Zna pa se učiti iz izkušnje, kaj se zgodi po misli.
Zakaj misli ne moremo utišati (in zakaj to ni cilj)
Misli bodo šle tja same. To ni napaka. To je naučen vzorec. Sistem, ki je bil enkrat preplavljen, se poskuša zaščititi tako, da preverja vnaprej. Težava pa tudi ni v misli sami, ampak v tem, da jo obravnavamo kot signal za ukrepanje. Ko skušamo misel utišati, jo še bolj poudarimo. Ko jo popravljamo ali nadomeščamo z bolj pozitivno, jo še vedno jemljemo kot nekaj, kar je treba rešiti. In prav to ustvarja dodatno napetost.
Kaj naredimo, da strahu ne damo dodatne napetosti
Ne tako, da bi misel ustavili. Ampak tako, da ne vstopimo v njen nadaljevalni krog. Ko se pojavi misel, je ne razvijamo naprej. Ne vprašamo se, kaj pomeni. Ne preverjamo, ali se občutek stopnjuje. Ne iščemo zagotovil, da bo minilo. Misel pustimo nedokončano.
To ne pomeni, da jo ignoriramo. Pomeni, da ji ne dodamo pomena, razlage in nujnosti. Da ji ne sledimo. Pozornost ostane pri tem, kar že počnemo. Ne kot vaja, ampak kot odločitev, da se ne bomo dodatno ukvarjali z notranjim alarmom. Najpomembnejši premik je, da prenehamo spremljati, ali se strah povečuje ali zmanjšuje. Prav to spremljanje namreč ohranja napetost.
Ko telo zazna, da se ob misli ne zgodi nič, da ni analize, ni umika, ni posebnega ukrepanja, začne dobivati novo informacijo. Da alarm ni potreben. In krog se začne rahljati.
Ko strah ni več glavni kriterij
Cilj tega procesa ni, da strah izgine. To je pogosto napačno pričakovanje, ki ljudi drži ujete. Cilj je, da strah ni več osrednji organizator odločitev. Da misel lahko pride brez da bi določala, kam gremo, čemu se izognemo in kaj si dovolimo. Da ni več merilo varnosti.
Življenje se ne razširi zato, ker bi bili vedno mirni. Razširi se takrat, ko strah ne odloča več namesto nas. In prav ta premik je pogosto dovolj, da se začnemo spet gibati z več prostora in manj notranjega nadzora.
