Zakaj se pojavi strah pred smrtjo in kako si pomagamo
Strah pred smrtjo se redko pojavi kot jasna misel. Pogosteje se kaže kot nemir, skrb in preverjanje, ali je z nami vse v redu. Kako ga prepoznati in umiriti?
Vsi vemo, da se bomo nekoč poslovili od tega sveta in ob tej misli je večini vsaj malce nelagodno. A navadno o tem ne razmišljamo veliko. Včasih pa se strah pred smrtjo pojavi bolj pogosto. Največkrat ne pride kot jasna misel ali kot nekaj, kar bi zlahka izrekli na glas. Pogosteje se začne kot nemir, ki nima prave oblike. Kot občutek, da z nami nekaj ni povsem v redu in da naše misli nehote uhajajo k vprašanjem, ki jih prej nismo odpirali.
PREBERITE TUDI:
Tak strah se pogosto pojavi v obdobjih, ko je nekaj v naši okolici, kar nas spominja na našo minljivost. To so lahko prijatelji, ki veliko govorijo o svojih zdravstvenih težavah, lahko nenadoma umre nekdo, ki smo ga poznali in se z njim potihoma primerjali, lahko zbolimo mi sami ali pa skrbimo za nekoga, ki je bolan. Pogosto se niti ne zavedamo tega, a smrt postane tema, ki se nevsiljivo, a vztrajno naseli v naš vsakdan.
Zakaj se strah sploh prebudi
Strah pred smrtjo se zelo pogosto torej sproži zaradi izkušenj, ki nas z minljivostjo soočijo bolj neposredno, kot smo je bili vajeni. Vsekakor je pri marsikomu to sprožila tudi nedavna pandemija, ko smo v bistvu spoznali, kako ranljivi smo. kako ranljivi smo. Ubežati ne moremo niti tragedijam, o katerih beremo v medijih in čeprav se dogajajo nekje daleč proč, naša podzavest take informacije vseeno primerja z nami samimi.
Pomembno je razumeti, da se to lahko zgodi vsakemu in ne gre le za prazno pretiravanje. Ko se znajdemo v okolju, kjer se tema smrti ponavlja in poglablja, postaja vse bolj osebna. Še posebej, če smo že nekoliko starejši in se tudi zato bolj zavedamo svoje minljivosti. Tisto, kar je bila le oddaljena misel, se sedaj naseli bližje v našo zavest in začne postajati občutek.
Strah pred smrtjo ni vedno strah pred koncem
Veliko ljudi, ki se spopadajo s tem strahom, v resnici tega ne zaznavajo tako jasno in tudi ne govorijo o smrti sami. Večkrat omenjajo, kaj se dogaja v njihovem telesu, kaj jih boli, da nekaj ni čisto v redu, a tega ne znajo natančno poimenovati.
Strah pred smrtjo se tako najpogosteje preobleče v skrb za zdravje in nenehno opazovanje telesnih občutkov. V iskanje potrditve, da je vse v redu. In ko takšno potrditev za trenutek dobimo, sicer pride olajšanje, a ne za dolgo. Nemir se čez čas vrne, včasih še bolj prepričljiv, ker zdaj že vemo, kam lahko seže.
V takem začaranem krogu se začne iskanje dokazov, da je z nami nekaj narobe. A to ni zato, ker bi si bolezen zares želeli najti, pač pa zato, ker strah izhaja iz negotovosti in z razumevanjem ga v resnici skušamo utišati. Žal pa s tem nehote učimo svoj um, da se lahko pomirimo le takrat, ko nekaj preverimo in tako se možnost za dosego miru začne krčiti.
Kdaj postane strah breme
Strah postane problematičen takrat, ko začne vplivati na naš vsakdan. Ko se čisto preveč začnemo ukvarjati z mislimi o svojem telesu, o bolezni ali umiranju. V takem stanju smo ves čas na preži, tako pa se naša pozornost tudi hitro »zatakne« na informacijah, ki naš strah le še potrjujejo. Kar naenkrat se nam zdi, da vsi okoli nas umirajo, so bolni, je nekaj narobe. Naša edina želja je zdravje, a seveda s tem samo še povečujemo napetost. Tako ni nenavadno, da nas nekega dne čustva preplavijo in marsikdo se sreča s paničnimi napadi ali nemirom, ki ga ni mogoče ustaviti.
Ujamemo se v zanko, ki lahko močno vpliva na kakovost našega življenja. Navadno se začnemo izogibati celo stvarem, ki so nam bile prej samoumevne, saj se nikjer več ne počutimo varno.
Takrat strah ni več le odziv na zunanje okoliščine, ampak postane notranji sistem alarma, ki se vklaplja tudi takrat, ko ni neposredne nevarnosti. In prav to je trenutek, ko potrebuje pozornost in razumevanje, brez obsodbe in racionalnih pojasnil.
Zakaj izvidi pogosto ne prinesejo trajnega miru
Zato, da bi dobili nazaj vsaj malce kontrole in tudi zato, da bi končno ugotovili kaj je z nami narobe, hodimo od enega zdravnika do drugega. Zdravniški pregledi so sicer dragoceni, a vedeti moramo, da imajo ob strahu pred umiranjem omejeno moč. Ne morejo nam namreč ponuditi absolutne gotovosti.
Ko človek nezavedno pričakuje, da mu bo nek izvid zagotovil, da se mu nikoli več ne bo nič zgodilo, bo skoraj vedno znova razočaran. Ker življenje te obljube ne more dati. In ko se to zgodi, se nemir ne umiri, temveč poišče novo pot.
To je eden tistih trenutkov, ko postane jasno, da težava ni v telesu, ampak v odnosu do negotovosti.
Kaj v resnici pomaga
Pri strahu pred smrtjo ne pomaga prepričevanje, da bo vse v redu. Prav tako ne pomaga potiskanje misli stran. Pomaga postopno učenje, kako živeti z dejstvom, da popolne varnosti ni, ne da bi nas to ohromilo.
To pomeni zmanjševanje stalnega preverjanja, opazovanja in iskanja zagotovil. Pomeni vračanje pozornosti k življenju, ki je tukaj in zdaj, ne k scenarijem, ki se vrtijo v mislih. In pogosto pomeni tudi pogovor s strokovnjakom, ki pomaga razumeti, kako deluje ta notranji alarm in kako ga postopno umiriti.
Zdravila lahko v določenih obdobjih pomagajo omiliti napetost, redko pa odpravijo sam strah. Ker ta ne izvira iz kemije, temveč iz načina, kako se um in telo odzivata na minljivost.
Marsikomu pomaga tudi malce drugačna perspektiva. V resnici je strah pred smrtjo znak, da se življenja oklepamo bolj, kot si upamo priznati. A dejstvo je, da se smrti ne moremo izogniti in na to, kdaj in kako se bo zgodila, ne moremo vplivati. To je le ena od tistih stvari, ki niso v naši domeni, a jih vseeno skušamo nadzorovati. Ne gre in vsak poizkus je le izgubljanje energije.
Kaj pa lahko naredimo? Čas, ki nam ostaja, lahko skušamo kar najbolje izkoristiti. Namesto skrbi izberimo aktivnosti, ki nas veselijo, ob katerih se sproščamo in v katerih se družimo z ljudmi, ki življenje cenijo tako kot mi sami. Ko enkrat začnemo živeti iz te perspektive, se misel na smrt umakne in zanka se počasi odveže.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
