Kakšna je razlika med čustveno otopelostjo in apatijo
Čustvena otopelost in apatija nista isto. Preverite, v čem se razlikujeta, zakaj do njiju pride in zakaj je razumevanje razlike ključno za pravi pristop.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Navadno rečemo da smo apatični, ko smo brez energije in čustveno prazni. Pri tem pogosto zamenjujemo dve različni stanji – čustveno otopelost in apatijo. Na videz sta si podobni, v resnici pa izvirata iz različnih notranjih procesov in zahtevata zelo različne pristope. Prav zato je razlikovanje med njima pomembno. Ne zato, da bi se lahko izražali bolj strokovno pravilno, temveč zato, da lahko izberemo bolj primerne pristope, ki nam pomagajo prebroditi to čustveno stanje.
Čustva obstajajo, a do njih nimamo več dostopa
Čustvena otopelost se pogosto pojavi po obdobjih dolgotrajne preobremenitve. Po letih, ko smo v sebi zadrževali stres in druge čustvene stiske. Ko nismo imeli možnosti, da bi čustva izrazili, jih sproti predelali in varno izrazili tisto, kar se dogaja v nas. Telo in psiha v takih razmerah naredita nekaj zelo smiselnega – prilagodita se in zmanjšata čustveno zaznavanje.
PREBERITE TUDI:
Ne zato, ker čustev ne bi bilo več, ampak zato, ker jih je bilo predolgo preveč. Gre za zaščitni mehanizem živčnega sistema, ki skuša preprečiti nadaljnjo preobremenitev.
Ljudje v čustveni otopelosti pogosto rečejo, da razumsko vedo, kaj bi v dani situaciji morali čutiti. Razumejo, zakaj bi jih nekaj moralo razveseliti ali prizadeti. A tega občutka enostavno ne zaznajo. Kot da povezava med razumevanjem in doživljanjem ne deluje več.
Čustvena otopelost je pogosto spremljevalka izgorelosti, dolgotrajnega stresa, travmatičnih izkušenj ali obdobij, ko smo morali biti močni dlje, kot je bilo to za nas zdravo.
Ko izgine zanimanje za življenje samo
Apatija pa je nekaj drugega. Ne gre toliko za zmanjšan čustveni odziv, ampak bolj za zmanjšano notranjo pobudo. Za odsotnost interesa, motivacije, včasih celo osnovne radovednosti do sveta.
Če smo apatični, ne gre za to, da ne čutimo, pač pa bolj za to, da se nam nič ne ljubi. Za vse nam je vseeno, ne vidimo smisla. Ob tem ne prepoznavamo pravega razloga, da bi se za karkoli potrudili. Pri tem ne gre nujno za utrujenost, temveč predvsem za to, da ne zaznamo več notranjega impulza.
Apatija se lahko pojavi kot del depresivnega stanja, kot posledica dolgotrajnega občutka nemoči ali kot odziv na situacije, v katerih posameznik nima občutka vpliva. Pogosto se pojavi tam, kjer se trud dolgo časa ni obrestoval. Kjer je bilo veliko vlaganja in malo odziva.
Za razliko od čustvene otopelosti apatija ne ščiti pred preveč doživljanja čustev, temveč odraža umik iz nečesa, kar je postalo brez pomena.
Zakaj je napačen pristop lahko del problema
Največja težava pri prepoznavanju teh dveh čustvenih stanj se pojavi, ko skušamo pomagati. Če skušamo čustveno otopelost “prebuditi” z motivacijo, s spodbujanjem pozitivnega mišljenja, z zahtevami, da bi morali več čutiti, biti bolj hvaležni, bolj prisotni, s tem telo le še potiskamo globlje v zaščito.
Apatijo pa včasih obravnavamo preveč previdno, kot da bi šlo zgolj za utrujenost, in s tem
spregledamo dejstvo, da oseba potrebuje pomoč pri ponovni vzpostavitvi smisla, strukture in občutka vpliva.
Ko ne ločimo med obema stanjema, lahko delamo vse “prav”, a v napačno smer.
Pristopi, ki upoštevajo razliko
Pri čustveni otopelosti se ljudje pogosto trudijo v napačno smer. Poskušajo več razmišljati o sebi, več analizirati, bolj “priti do občutkov”. A težava običajno ni v pomanjkanju razumevanja, temveč v tem, da je sistem predolgo deloval pod pritiskom. Ko zmanjšamo tempo, zahteve in stalno notranje preverjanje, se čustvena odzivnost pogosto začne vračati sama od sebe. Enostavno zato, ker pritisk popusti.
Pri apatiji pa je napaka pogosto ravno obratna. Čakanje, da se bo volja vrnila, da bomo spet začutili motivacijo ali dobili pravi občutek, stanje le podaljšuje. Tukaj pomaga ravno to, kar se zdi nelogično in sicer tako, da začnemo uresničevati tudi na videz nesmiselne in nepomembne aktivnosti in to tudi, če ne čutimo navdiha. Enostavno naredimo nekaj, kar nas premakne, ob tem pa si pomagamo z jasno strukturo, da si zagotovimo vsaj minimalni učinek. Taki počasni koraki bodo počasi našim možganom vrnili zaupanje, da to kar počnemo, ima smisel.
Kdaj poiskati strokovno pomoč
Če ste se sami znašli v takem stanju ali pa poznate koga bližnjega, pri komer prepoznavate te simptome, pomaga razumevanje, da ti čustveni stanji nista nekaj, kar izhaja iz človekove šibkosti in tudi ni nekaj, kar bi morali “spraviti v red” sami. Če čustvena otopelost ali apatija trajata dlje časa, če vplivata na odnose, delo ali osnovno kakovost življenja, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Tako bomo lažje razumeli, kaj se v resnici dogaja in kakšen pristop je za nas najbolj primeren.
Včasih nam ni treba postati bolj motivirani. Včasih moramo najprej spet postati varni. In včasih ne potrebujemo več razumevanja, temveč več smisla.
Razlika je tiha, a odločilna.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
