Ali lahko z osebno rastjo pretiravamo? Psihologi opozarjajo ...
Knjige, podkasti in delavnice obljubljajo boljšo verzijo nas samih. A terapevti opozarjajo, da lahko pretirano delo na sebi prinese tudi nepričakovane pasti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V svetu, kjer so naše osnovne potrebe zadovoljene, postaja potreba po samoaktualizaciji vedno močnejša. Tako ni nenavadno, da je v zadnjih desetletjih zanimanje za osebno rast v takem porastu. Knjige o zavestnem življenju doživljajo rekordne prodaje, podkasti o čustveni zrelosti beležijo milijonske oglede, vse bolj priljubljene postajajo meditacija, jutranje rutine, afirmacije …
Brez dvoma smo lahko hvaležni, da nam je danih toliko informacij o tem, kako lahko izboljšamo kakovost svojega življenja in postanemo še boljša verzija sebe. Razumevanje lastnih odzivov, boljši odnosi in več notranjega miru so cilji, ki imajo veliko vrednost. A vseeno se v tako močnem »bumu« virov osebne rasti skriva tudi past.
Terapevti in psihologi v zadnjih letih opozarjajo, da postaja trend osebne rasti tako močen, da marsikdo že živi v občutku, da preprosto mora delati na sebi, če želi živeti kakovostno življenje. Tako se lahko pri nekaterih osebna rast postopoma spremeni v nekaj, kar jim ne pomaga več, ampak jih bolj začne obremenjevati, preprosto zato, ker postane pretirana.
Ko delo na sebi postane način, kako se izognemo življenju
Veliko nas začne z osebno rastjo z iskreno željo po spremembi. Želimo razumeti svoje reakcije, izboljšati odnose ali prekiniti stare vzorce. Ko začnemo raziskovati sebe, navadno res veliko bolje razumemo, zakaj se odločamo tako, kot se in marsikdo naredi tudi občutne spremembe na bolje.
PREBERITE TUDI:
Vsake toliko pa se lahko pri komu zgodi, da ga razmišljanje o sebi tako prevzame, da to postane prevladujoči vzorec delovanja. Namesto da bi naredili konkretne korake, se ujamejo v analiziranje, iskanje razumevanja. Berejo knjige, poslušajo podkaste, analizirajo svoje vzorce, prepoznavajo dinamike iz otroštva … Ob tem pa zares ne naredijo veliko.
Razumejo, zakaj ne postavljajo mej, a so preveč ujeti v razumevanju, da bi meje tudi postavili. Jasno jim je, da so ljudje, ki težko sprejemajo odločitve, a jim to prepoznavanje daje izgovor, da odločitev še naprej ne sprejemajo. Spoznajo, da se v pogovorih težko postavijo zase, a pod opredelitvijo, da so empati, nimajo razloga, da bi to tudi spremenili …
Na zunaj je videti, kot da res intenzivno delajo na sebi, a v resnici lahko to postane zelo sofisticirana oblika izogibanja - ostanemo v razumevanju, namesto da bi naredili korak.
Iluzija, da lahko z dovolj dela na sebi nadzorujemo vse
Velik del literature o osebni rasti poudarja osebno odgovornost in ta je tudi zares pomemben del psihološke zrelosti. Težava pa nastane, ko se ta ideja razširi predaleč.
Tako nekateri začnejo verjeti, da lahko vplivajo na praktično vse - na odnose, počutje, uspeh, celo ravnanje drugih ljudi. Kadar se nato v življenju zgodi nekaj težkega, kot so na primer razpad odnosa, konflikt v službi ali občutek izgorelosti, jih hitro preplavi misel, da niso naredili dovolj dela na sebi.
Namesto da bi videli širšo sliko, začnejo odgovornost nositi skoraj izključno sami. To je lahko zelo obremenjujoče, saj svet zares ni popolnoma pod našim nadzorom. V odnosih so drugi ljudje, na katere ne moremo vplivati, obstajajo pa tudi zunanje okoliščine, sistemi in konec koncev tudi naključja, ki z našo voljo nimajo veliko skupnega.
Če vse razlagamo samo skozi osebno rast, lahko hitro začnemo kriviti sebe za stvari, na katere nimamo popolnega vpliva.
Neskončna spirala izboljševanja
Ena od manj očitnih pasti osebne rasti je tudi občutek, da rasti nikoli ni dovolj. Vedno obstaja še ena knjiga, še ena metoda, še en nivo zavesti, ki bi ga lahko dosegli. Ko predelamo en vzorec, se pojavi naslednji. Ko razumemo eno dinamiko, se odpre druga.
Tako je pri marsikomu osebna rast lahko tudi zasvojljiva. Ves čas raziskujejo nove metode, skačejo iz ene metodologije na drugo, preizkušajo in so podrejeni zasvojivemu občutku, da morajo nenehno delati na sebi. Kot da brez tega ne bi več znali zares obstajati.
Namesto da bi osebna rast postopoma prinesla več miru, lahko ustvarja občutek, da človek nikoli ni povsem »končan projekt«.
Preveč razmišljanja o sebi
Samorefleksija je zagotovo zelo dragocena sposobnost, a tudi pri samorefleksiji obstaja meja.
Raziskave kažejo, da lahko pretirano analiziranje lastnih misli in občutkov vodi v več premlevanja in notranje napetosti. Ko začnemo vsako svojo reakcijo secirati z vprašanji kot so »zakaj sem to rekel, zakaj sem se tako odzval, kaj to pomeni o meni«, se namesto jasnosti pojavi vedno več dvomov. Vse to lahko vodi v povečano anksioznost, nervozo ali celo depresivno razpoloženje.
Nekateri terapevti pravijo, da je eden od znakov pretirane introspekcije ta, da se ne glede na to, da razumemo veliko o sebi, ob tem počutimo vedno bolj mentalno utrujeni.
Ko ideje osebne rasti postanejo način izogibanja
Zelo nevarna past je tudi duhovno ali psihološko izogibanje. Gre za situacijo, ko ideje o sprejemanju, lekcijah ali notranjem delu začnemo uporabljati kot način, da se izognemo realnim problemom.
Tako lahko na primer, namesto da bi postavili mejo, razlago za tako situacijo pripišemo nalogi, ki nam jo je dal »univerzum«, da bomo predelali neko našo karmično zanko. Na ta način namesto da bi zapustili odnos, ki nam škodi, upravičujemo ostajanje z razlago, da je to naša življenjska lekcija.
Takšne razlage nam sicer včasih lahko pomagajo, da prebrodimo najtežje trenutke. Vseeno pa lahko pogosto tudi zakrijejo situacije, kjer bi bilo treba narediti zelo konkretne spremembe.
Prevelika osredotočenost nase
O zadnji pasti pretiranega raziskovanja osebne rasti govorijo tudi sociologi. Ugotavljajo, da lahko, če velik del našega časa posvetimo razmišljanju o lastni rasti, lastnih občutkih in lastnih procesih, hitro postanemo pretirano osredotočeni samo nase. Sami sebe postavimo v središče pozornosti in lahko nehote začnemo gledati predvsem nase.
To seveda ni namen osebne rasti. Velik del človeškega razvoja se v resnici zgodi v odnosih, v poslušanju drugih, v sodelovanju, v skupnih izkušnjah. Ko se osebna rast preveč zapre v notranje procese, pa lahko izgubimo stik tudi z zelo preprostimi, vsakodnevnimi odnosi.
##ARTICLE-1883604##
Kdaj osebna rast ostaja zdrava
Večina terapevtov se strinja, da je osebna rast zdrava, dokler nam pomaga živeti bolj polno življenje. Če nam prinaša več razumevanja, več miru in boljše odnose, je smer prava.
Če pa začne ustvarjati več pritiska, več analiziranja in več občutka, da z nami nekaj ni v redu, je morda čas za majhen premor in prepuščanje večji spontanosti.
Največja zrelost namreč ni vedno v tem, da še bolj poglobljeno delamo na sebi, temveč je sposobnost, da si dovolimo preprosto živeti in izkoristiti dane trenutke.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
