Zakaj se zaljubimo ravno v tiste, ki jih ne moremo imeti?
Ko nekoga ne moremo imeti, ga lahko začnemo videti drugače, kot bi ga sicer. Psihologija pojasnjuje, zakaj nedosegljivost tako močno vpliva na privlačnost.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste že kdaj opazili, da vas je nekdo začel privlačiti še bolj, ko ste izvedeli, da je v zvezi? Ali pa ste po razhodu nenadoma dobili občutek, da ste izgubili osebo, brez katere ne boste nikoli več zares srečni, čeprav ste še nekaj tednov prej prišli do sklepa, da ta odnos nikakor ni pravi za vas?
Marsikdo je že doživel kaj podobnega in v resnici gre za psihološko potrjen paradoks: nedosegljivost lahko privlačnost poveča. Razlog za to je, da naši možgani tisto, česar ne morejo imeti, pogosto začnejo doživljati kot vrednejše.
Težje ko nekaj dosežemo, večjo vrednost mu pripišemo
Psihologija že dolgo pozna tako imenovani učinek redkosti. Stvari, ki jih je težko dobiti ali jih je malo, se nam zdijo dragocenejše. Enak mehanizem uporabljajo trgovci, ko ob izdelku napišejo »zadnji kos« ali »omejena ponudba«.
PREBERITE TUDI:
Podobno se lahko zgodi tudi v odnosih. Če je nekdo že v partnerski zvezi, živi na drugem koncu sveta ali ga iz drugih razlogov ne moremo imeti, lahko njegova privlačnost v naših očeh zraste. Pri tem se glede te osebe ni nič spremenilo. Ni postala lepša, prijaznejša ali zanimivejša. Spremenilo se je le naše doživljanje.
Raziskave kažejo, da redkost sama po sebi praviloma ne ustvari privlačnosti, lahko pa okrepi zanimanje, ki je že obstajalo. Kar je bilo sprva le simpatija, lahko začne delovati kot močno hrepenenje.
Ko nam je nekaj odvzeto, si to želimo še bolj
Temu se pridruži še en dobro raziskan psihološki pojav – psihološka reaktanca.
Gre za našo naravno težnjo, da si nekaj začnemo še bolj želeti, kadar dobimo občutek, da nam je bila možnost izbire odvzeta. Če nam nekdo reče, da nečesa ne smemo imeti ali da nekaj ni dosegljivo, se lahko želja paradoksalno še okrepi.
V odnosih se to pokaže zelo pogosto. Že dejstvo, da je nekdo nedosegljiv, lahko povzroči, da o njem razmišljamo več kot bi sicer. Naši možgani enostavno izgubo možnosti doživijo kot nekaj posebej pomembnega.
Domišljija naredi svoje
Ko nekoga ne poznamo dovolj dobro ali z njim ne moremo preživljati vsakdana, ostane veliko praznih mest. Kako bi bilo, če bi lahko bila skupaj? Odgovor na to vprašanje naši možgani hitro dopolnijo z domišljijo, ki je pogosto precej bolj radodarna od resničnosti.
Iz nekaj prijetnih pogovorov lahko nastane zgodba o popolnem partnerju. Ena lastnost, ki nas navduši – prijaznost, inteligenca, samozavest ali privlačen videz – nezavedno vpliva na to, da osebi pripišemo še vrsto drugih pozitivnih lastnosti. Psihologi temu pravijo halo učinek.
Ker z osebo nimamo dovolj stika, da bi svoje predstave preverili, lahko idealizirana podoba ostane zelo dolgo nedotaknjena.
Prav v tem se skriva pomembna razlika. Ko je odnos resničen, slej ko prej spoznamo tudi slabosti, navade in razlike. Nedosegljiva oseba pa lahko v naših mislih ostane skoraj popolna.
Včasih ne hrepenimo po človeku, ampak po občutku
Privlačnost zato ni vedno usmerjena le v drugo osebo, ampak pogosto hrepenimo po občutku, ki ga v nas prebuja.
Ob njej se morda počutimo bolj samozavestne. Bolj zaželene. Bolj žive. Morda imamo občutek, da bi bilo življenje z njo bolj razburljivo ali bolj izpolnjujoče. Takrat pravzaprav ne idealiziramo le tega človeka, pač pa tudi različico sebe, kakršni bi lahko postali ob njem.
To pojasni, zakaj je lahko privlačnost tako intenzivna. Ne sanjamo le o odnosu, ampak tudi o življenju, za katerega verjamemo, da bi nam ga ta odnos prinesel.
Zakaj je nedosegljivost lahko privlačna?
Raziskave kažejo, da ljudje pogosto bolj cenimo odnose, v katere moramo vložiti nekaj truda. Zaradi osebnega vložka se nam zdijo dragocenejši.
To seveda še ne pomeni, da je igranje nedosegljivosti recept za uspešno razmerje. Kar lahko na začetku vzbudi zanimanje, dolgoročnega odnosa ne bo ohranilo. Za to so veliko pomembnejši zaupanje, odprta komunikacija in občutek varnosti.
Kaj nam takšna privlačnost sporoča?
Če vas nekdo močno privlači predvsem zato, ker ga ne morete imeti, se velja vprašati nekaj drugega kot običajno.
Ne le: Zakaj si želim prav njega ali nje?
Ampak tudi: Kaj ta oseba predstavlja zame?
Je simbol svobode? Potrditve? Občutka, da sem dovolj dober? Življenja, ki si ga želim? Ali poguma, ki ga sam pri sebi pogrešam?
Odgovori pogosto povedo več o nas kot o človeku, po katerem hrepenimo.
To ne pomeni, da čustva niso resnična, a niso vedno usmerjena tja, kamor mislimo. Včasih nam predvsem razkrivajo naše neizpolnjene potrebe, želje in predstave o tem, kaj bi nas osrečilo.
Ko to razumemo, se pogled spremeni. Namesto da bi iskali razlago le v drugi osebi, začnemo bolje razumeti tudi sebe. Zato ni vedno najbolj pomembno vprašanje, ali je ta oseba prava za nas. Včasih je veliko pomembneje razumeti, zakaj smo jo sploh postavili na piedestal. Prav to pa je ključni del osebne rasti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
