Pexels

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

O denarnih podzavestnih blokadah se v svetu osebne rasti govori skoraj tako pogosto kot o samozavesti, odnosih in postavljanju meja. Razlage so privlačne: če ne zaslužimo toliko, kot bi si želeli, naj bi nas pri tem ovirala globoko zakoreninjena prepričanja o denarju, ki se jih morda niti ne zavedamo. Ko jih bomo odkrili in odpravili, naj bi se spremenil tudi naš finančni položaj. Toda ali ima takšna razlaga kakšno psihološko podlago ali gre predvsem za še eno všečno obljubo industrije osebne rasti?

Odgovor ni povsem črno-bel. Znanost ne potrjuje ideje o nekakšni nevidni notranji sili, ki bi nam preprečevala, da bi denar prišel v naše življenje. Zelo dobro pa pozna prepričanja, čustvene odzive in vedenjske vzorce, povezane z denarjem. Ti lahko vplivajo na naše odločitve, pripravljenost tvegati, pogajanja, odnos do lastnega dela in celo na to, katere priložnosti bomo sploh poskusili izkoristiti.

Če želimo izraz »denarne blokade« uporabljati, jih je zato bolj smiselno iskati prav skozi prepričanja, čustva in vedenjske vzorce.

MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:

Osebna rast

Kaj, če imamo kreativno blokado in kako znova priti do idej?

Osebna rast

Več ko dajemo, manj nas cenijo – zakaj se to zgodi?

Odnos do denarja se začne oblikovati veliko prej, kot začnemo služiti

Otrok še nima plače, kredita ali položnic, kljub temu pa že spoznava, kaj denar pomeni. Posluša pogovore odraslih, opazuje njihove skrbi, prepire in odločitve ter si zapomni stavke, ki se doma ponavljajo. »Mi nimamo denarja za take stvari.« »Bogati mislijo samo nase.« »Če hočeš kaj imeti, moraš garati.« »Denar pokvari ljudi.« »Pomembno je, da imaš varno službo.« »Ne bodi požrešen.«

Pri tem niso pomembne samo besede. Otrok lahko opazuje mamo, ki nikoli ničesar ne kupi zase, čeprav bi si to lahko privoščila. Očeta, ki ga vsak račun spravi v slabo voljo. Starše, ki o denarju nikoli ne govorijo, ali družino, v kateri je izguba službe povzročila dolgotrajno stisko. Vse to postaja del njegovega razumevanja denarja.

Raziskovalci temu pravijo finančna socializacija. Obsežna metaanaliza, objavljena leta 2026, je združila rezultate 39 raziskav in pokazala povezavo med finančno socializacijo v otroštvu in mladostništvu ter poznejšimi finančnimi stališči, vedenjem, znanjem in finančnim blagostanjem mladih odraslih.

To seveda ne pomeni, da nas nekaj, kar smo pri osmih letih slišali od staršev, za vedno obsodi na določen finančni položaj. Pomeni pa, da denarja ne doživljamo samo racionalno. S seboj nosimo tudi zgodbo o tem, kaj denar pomeni.

Imamo lahko željo, ki je v nasprotju z našimi prepričanji

Prav tukaj postane zgodba o tako imenovanih denarnih blokadah zanimiva. Človek si lahko povsem iskreno želi višjega zaslužka, hkrati pa ima do ljudi z veliko denarja izrazito negativen odnos.

Pomislimo na nekoga, ki je odraščal s sporočilom, da so premožni ljudje pohlepni, brezobzirni ali obsedeni z materialnimi stvarmi. Kot odrasel si želi finančne varnosti in več denarja, vendar bi večji finančni uspeh podzavestno zanj pomenil tudi približevanje skupini ljudi, s katerimi se ne želi poistovetiti.

Podoben konflikt se lahko skriva za prepričanjem, da moramo za veliko denarja zelo trdo delati. Človek lahko zaradi tega težko sprejme možnost, da bi za svoje znanje zaračunal več in delal manj. Namesto da bi povečal vrednost svojega dela, povečuje njegovo količino.

Nekdo drug je morda odraščal z idejo, da se o denarju ni lepo pogovarjati. Kot odrasel zato nima težav z delom, ima pa jih s pogajanji o plači, postavljanjem cene ali izterjavo neplačanega računa.

V psihologiji finančnega vedenja obstaja tudi koncept tako imenovanih denarnih prepričanj oziroma notranjih pravil o denarju. Raziskovalci so med njimi preučevali izogibanje denarju, povezovanje denarja s statusom, prepričanje, da bo več denarja rešilo naše težave, ter izrazito previdnost glede denarja. Nekateri od teh vzorcev so bili povezani tudi z manj ugodnimi finančnimi vedenji in rezultati.

Pexels

»Nisem človek za denar« ni tako nedolžen stavek

Težava s takšnimi prepričanji je, da pogosto ostanejo neopažena. Če si nekdo pogosto govori, da »ni človek za številke«, lahko začne odlašati s pregledovanjem svojih financ. Če meni, da je pogajanje o plači neprijetno ali celo nespodobno, bo morda sprejel prvo ponujeno številko. Če verjame, da si visoke cene lahko postavijo samo ljudje, ki so veliko boljši od njega, bo svoje delo vedno znova prodajal pod njegovo dejansko vrednostjo.

Tako lahko nastane krog, ki je na prvi pogled videti kot dokaz prvotnega prepričanja. Človek verjame, da ne zna z denarjem, zato se ukvarjanju z njim izogiba. Ker se mu izogiba, sprejema slabše finančne odločitve. Rezultat nato uporabi kot dokaz: »Saj sem vedel, jaz res ne znam z denarjem.«

Pri tem ima pomembno vlogo tudi občutek lastne učinkovitosti – prepričanje, da smo finančne stvari sposobni obvladovati. Raziskava o zaznanem finančnem pomanjkanju je pokazala, da lahko občutek pomanjkanja zmanjša finančno samoučinkovitost in poveča izogibanje finančnim dejavnostim, tudi kadar bi bile te za posameznika koristne. Ko so raziskovalci okrepili občutek finančne samoučinkovitosti, se je spremenilo tudi vedenje.

Toda pazimo na nevarno poenostavitev

Od tod do trditve, da ljudje nimajo denarja zaradi svojih »blokad«, je zelo velik korak. Na višino prihodkov vplivajo izobrazba, poklic, razmere na trgu dela, kraj bivanja, gospodarske razmere, družinsko ozadje, dostop do kapitala, skrb za otroke ali druge družinske člane in številne druge okoliščine. Človek lahko spremeni vsa svoja prepričanja o denarju, pa njegova plača zaradi tega prihodnji mesec ne bo dvakrat višja.

Prav tako finančne stiske ne smemo opredeljevati, kot da je to dokaz za napačen način razmišljanja. Človeku, ki komaj pokriva življenjske stroške, ne pomaga sporočilo, da mora samo »spremeniti odnos do obilja«. Takšna razlaga lahko resnične ekonomske težave spremeni v osebno krivdo.

Pexels

Psihološki dejavniki so le eden od delov precej večje slike. Toda prav zato, ker je to del, na katerega lahko vsaj nekoliko vplivamo sami, ga je vredno raziskati.

Kaj zares mislite o ljudeh, ki imajo veliko denarja?

Lastna prepričanja najlažje opazimo, kadar o njih ne razmišljamo predolgo. Poskusite zato hitro dokončati nekaj stavkov: Ljudje, ki veliko zaslužijo, so … Denar je … Če bi zaslužil dvakrat več kot danes, bi … Če bi za svoje delo zahteval bistveno več, bi drugi mislili … Človek, ki mu je denar zelo pomemben, je … V naši družini smo vedno govorili, da …

Odgovori so lahko precej drugačni od tistega, kar o denarju zavestno mislimo danes.

Morda ugotovimo, da občudujemo finančno uspešne ljudi. Morda pa ob njih najprej pomislimo na pohlep, razkazovanje, sebičnost ali nepoštenost. Morda nam je neprijetno že ob misli, da bi sami povedali, koliko želimo zaslužiti. Ali pa ugotovimo, da nam veliko denarja pomeni predvsem varnost, ker smo kot otroci pogosto poslušali skrbi zaradi položnic.

Noben odgovor sam po sebi ni dokaz »blokade«, je pa lahko izhodišče za naslednje vprašanje: Ali zaradi tega prepričanja danes počnem kaj, kar mi finančno škodi?

To vprašanje je veliko uporabnejše od ugibanja, kaj se skriva globoko v naši podzavesti.

Prepričanje poiščimo v vedenju

Če ugotovimo, da verjamemo, da je zahtevati več denarja pohlepno, preverimo, kaj zaradi tega dejansko počnemo. Ali že leta nismo zaprosili za višjo plačo? Ali svoje storitve zaračunavamo manj kot primerljivi ponudniki? Ali pogosto naredimo več, kot smo se dogovorili, ne da bi dodatno delo zaračunali?

Če je naše prepričanje, da z denarjem preprosto ne znamo, lahko pogledamo, kako se to kaže v vsakdanjem življenju. Se izogibamo kontroli na našemu bančnemu računu? Nimamo pregleda nad izdatki? Odlašamo z odločitvami, ker se bojimo, da bomo naredili napako?

In če smo prepričani, da je edina pot do višjega zaslužka več dela, se lahko vprašamo, ali obstaja možnost, da povečamo ceno, znanje, odgovornost ali vrednost svojega dela, namesto da mu samo dodajamo nove ure.

Takrat se abstraktna »denarna blokada« spremeni v nekaj, kar lahko opazujemo in spreminjamo.

Pexels

Za spremembo ni dovolj ponavljati, da si zaslužimo obilje

Če določeno prepričanje o denarju spremlja človeka desetletja, ga nekaj pozitivnih stavkov pred ogledalom najverjetneje ne bo odpravilo. Veliko učinkoviteje je staro pravilo preveriti v resničnem življenju.

Če na primer verjamemo, da bodo ljudje jezni, če bomo za svoje delo zahtevali več, lahko postopoma postavimo nekoliko višjo ceno in opazujemo odziv. Če se bojimo pogajanja o plači, se nanj pripravimo, zberemo podatke in ga opravimo. Če se financ izogibamo, začnemo z majhnim korakom: enkrat tedensko pregledamo stanje, račune in stroške.

S tem ne poskušamo sebe prepričati, da je staro prepričanje napačno. Pridobivamo nove izkušnje, na podlagi katerih ga lahko začnemo spreminjati.

Morda torej podzavestne denarne blokade ne obstajajo v obliki, v kakršni nam jih pogosto prodaja industrija osebne rasti, obstaja pa nekaj precej bolj vsakdanjega in hkrati zelo vplivnega: zgodbe o denarju, ki smo jih poslušali, prepričanja, ki smo jih iz njih oblikovali, in vedenje, ki se je iz njih razvilo.

Ne moremo si zgolj z drugačnimi mislimi zagotoviti višjega dohodka. Lahko pa preverimo, ali med zunanjimi omejitvami, na katere nimamo vpliva, obstaja tudi kakšna ovira, ki jo vedno znova postavljamo sami. In če jo najdemo, je ne odstranimo z afirmacijo, ampak z drugačno odločitvijo.