Se pogovarjate sami s seboj na glas? Zakaj bi to morali početi večkrat
Samogovor nam lahko pomaga urediti misli, obvladovati čustva in pogledati na težave z druge perspektive. Pomembno pa je, kako ga uporabljamo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Se kdaj zalotite, da se pogovarjate sami s seboj? In to na glas? Morda med vožnjo glasno premlevate pogovor, ki vas čaka v službi. Med kuhanjem si govorite, kaj morate še narediti. Ko iščete ključe, si zabrusite: »Kam sem jih spet dala?« Pred pomembno odločitvijo pa se zalotite, da sami sebi razlagate, zakaj nekaj je ali ni dobra ideja. Če vas pri tem kdo zaloti, navadno hitro utihnete in morda celo sramežljivo zardite. Pogovarjanje s samim seboj ima še vedno nekoliko nenavaden prizvok, zdi se nam, kot bi bili malce trčeni. Pa ni tako, nasprotno, je veliko bolj običajno in normalno, kot si predstavljamo.
Samogovor je normalen del človekovega razmišljanja. Večinoma poteka tiho, kot notranji dialog, občasno pa misli izgovorimo tudi na glas. In prav glasni samogovor ima lahko zanimivo vlogo: pomaga nam urediti misli, ohraniti pozornost, se umiriti, pripraviti na zahtevno situacijo in včasih celo pogledati na težavo z nekoliko večje razdalje.
PREBERITE TUDI:
Zakaj sploh govorimo sami s seboj?
Čeprav se odraslemu človeku, ki se pogovarja sam s seboj, včasih še vedno pripisuje nekaj nenavadnega, se samogovor začne razvijati zelo zgodaj. Pri majhnih otrocih ga lahko lepo opazujemo med igro. Otrok si spontano govori, kaj počne, komentira dogajanje in se z besedami vodi skozi nalogo: »Zdaj dam tega sem. Ne, to ne gre. Bom poskusil drugače.«
Z odraščanjem se velik del tega govora preseli navznoter. Ne nehamo se pogovarjati s seboj, le da večino pogovorov nihče več ne sliši.
Ko postane situacija zahtevnejša, ko smo pod stresom ali ko moramo nekaj razčistiti, pa se lahko notranji govor znova preseli navzven. Misel, ki je bila prej le del hitrega notranjega toka, dobi obliko stavka. Zato se lahko pogosteje zalotimo pri glasnem samogovoru, ko rešujemo problem, iščemo izgubljeno stvar, sprejemamo odločitev ali poskušamo razumeti, kaj se nam je pravzaprav zgodilo.
Ko misel izgovorimo, jo lažje pogledamo od zunaj
V glavi lahko hkrati kroži veliko nedokončanih misli. Ena sproži drugo, zraven se pojavijo spomini, skrbi, predvidevanja in čustva. Prav zato imamo včasih občutek, da o nečem razmišljamo že ure, pa nismo prišli nikamor.
Ko misel izgovorimo, jo moramo oblikovati v besede. S tem jo nekoliko upočasnimo in ji damo jasnejšo strukturo. »Vse je grozno« se lahko ob glasnem razmišljanju spremeni v precej natančnejši opis: »Pravzaprav me skrbi jutrišnji sestanek, ker ne vem, kako se bo odzval sodelavec.« To je precejšnja razlika. Prva misel opisuje celotno resničnost kot katastrofo, druga pa pokaže konkreten problem, s katerim je mogoče nekaj narediti.
Glasni samogovor zato ne pomeni, da smo izgubili nadzor nad svojimi mislimi, ampak misli v resnici poskušamo z besedami urediti.
Sami sebi lahko pomagamo skozi zahtevno nalogo
Samogovor je lahko koristen tudi pri povsem praktičnih opravilih. Ko si govorimo »najprej naredim to, potem preverim še tisto«, si pomagamo vzdrževati pozornost in zaporedje korakov. Podobno si športniki pred nastopom ponavljajo kratka navodila, ljudje pred javnim nastopom vadijo svoje prve stavke, pred neprijetnim pogovorom pa si marsikdo na glas pripravi, kaj želi povedati.
Takšno govorjenje ni namenjeno prepričevanju samega sebe, da bo vse čudovito. Njegova vrednost je predvsem v usmerjanju pozornosti. Je pa pri tem velika razlika na primer med stavkoma »Ne smeš biti živčna« in »Govori počasi. Najprej povej, kaj te moti. Potem poslušaj odgovor.« Prvi stavek zahteva čustvo, ki ga v tistem trenutku morda ne moremo doseči, drugi pa ponuja konkretno ravnanje, na katero lahko vplivamo.
Včasih pomaga, če sami sebe nagovorimo nekoliko drugače
Posebej zanimivo je, da ni vseeno niti, kako se pogovarjamo sami s seboj. Raziskave na področju psihološkega distanciranja kažejo, da lahko nekoliko drugačen pogled na lastno situacijo dobimo, če se ne nagovarjamo samo z »jaz«, ampak uporabimo svoje ime ali drugo osebo.
Namesto »Kako bom jaz to zmogla?« lahko denimo rečemo: »Ana, kaj moraš zdaj narediti najprej?« ali »Kaj bi ti v tej situaciji pomagalo?«
Na prvi pogled zveni nekoliko nenavadno, vendar s tem ustvarimo majhno psihološko razdaljo med seboj in problemom. Ko smo sredi neprijetnega dogodka, smo namreč hkrati tisti, ki situacijo doživlja, in tisti, ki naj bi jo razumno presodil. To ni vedno lahko.
Zanimivo je, da smo pogosto precej boljši svetovalci drugim kot sebi. Prijateljici bi ob napaki morda rekli, da en spodrsljaj še ničesar ne pomeni, sami sebi pa brez težav zabrusimo: »Kako sem lahko tako neumen?« Majhna sprememba perspektive nam lahko pomaga, da svoj položaj pogledamo podobno, kot bi gledali položaj nekoga drugega.
Pomembno je predvsem, kako se pogovarjamo s seboj
Kako se pogovarjamo s seboj je zelo zanimivo iz zornega kota osebne rasti. Notranji dialog je pogosto tako avtomatičen, da ga skoraj ne zaznamo. »Spet si vse pokvarila.« »Nikoli ti ne bo uspelo.« »Zakaj nisi bolj samozavestna?« »Vsi drugi to obvladajo bolje.« Takšne misli se lahko pojavljajo tako hitro in pogosto, da jih ne preverjamo več, ampak jih začnemo doživljati kot dejstva.
Ko jih izgovorimo na glas, pa lahko zazvenijo drugače. Stavek »Vedno vse pokvarim« je veliko lažje postaviti pod vprašaj, ko ga dejansko slišimo. Vedno? Res vse? Kaj se je v resnici zgodilo?
Tu lahko samogovor postane zelo uporabno orodje samorefleksije. Njegov namen ni, da bi negativne misli na silo zamenjali s pozitivnimi. Če nas je strah, si ni treba govoriti, da nas ni. Če smo naredili napako, se ni treba prepričevati, da smo vse naredili odlično.
Koristneje je poiskati bolj natančen in pravičen način pogovora s seboj: »Tole se ni izšlo tako, kot sem želela. Kaj lahko popravim?« ali »Strah me je, vendar to še ne pomeni, da tega ne morem narediti.«
Poskusite postati sami sebi dober sogovornik
Če se želimo glasnega samogovora naučiti uporabljati bolj zavestno, za to ne potrebujemo posebne tehnike. Začnemo lahko v trenutkih, ko smo sami – med vožnjo, sprehodom, pospravljanjem ali doma pred zahtevnim dogodkom.
Namesto da problem samo premlevamo, ga poskusimo opisati na glas. Kaj se je zgodilo? Kaj nas pri tem najbolj moti? Česa nas je strah? Kaj od tega dejansko vemo in kaj samo predvidevamo? Kaj lahko naredimo danes?
Pomaga lahko tudi vprašanje, ki ga sicer pogosto zastavimo šele nekomu drugemu: »Kaj bi svetovala človeku, ki ga imam rada, če bi bil v mojem položaju?« Odgovor je pogosto precej bolj razumen in prizanesljiv od tistega, kar smo še trenutek prej govorili sebi.
Pri tem ni treba paziti, da govorimo lepo, optimistično ali popolnoma racionalno. Smisel je, da svoje razmišljanje dovolj upočasnimo, da ga sploh lahko opazimo.
Poslušajte, kaj si govorite
Človek, s katerim bomo zagotovo preživeli vse svoje življenje, smo mi sami. V tem odnosu ves čas poteka tudi pogovor, čeprav je večinoma tih in ga drugi ne slišijo. Prav zato lahko marsikaj o sebi odkrijemo že tako, da postanemo pozorni na besede, ki jih uporabljamo zase.
Naslednjič, ko se tako zalotite, da se pogovarjate sami s seboj, zato ni treba takoj utihniti. Poslušajte, kaj ste pravzaprav rekli. Bi na enak način govorili nekomu, ki vam veliko pomeni? Je to, kar ste izrekli, dejstvo ali samo strah, domneva oziroma stara navada razmišljanja? In predvsem: vam takšen pogovor pomaga narediti naslednji korak?
Ni nas treba biti sram, če govorimo sami s seboj, je pa koristno, da se potrudimo biti sami sebi čim boljši sogovornik.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
