»Ne govori mi o šoli!« Kaj se skriva za tem odporom?
Ko starši že razmišljamo o zvezkih, urnikih in začetku pouka, otroci pogosto nočejo niti slišati o šoli. Kaj se skriva za takim odporom in kako naj se odzovemo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Počitnice so še v polnem teku, a starši imamo koledar očitno nastavljen nekoliko drugače kot otroci. Nekje sredi avgusta začnemo pogledovati proti septembru. Treba bo kupiti zvezke, preveriti učbenike, morda urediti vozovnico, počasi prestaviti večerni ritem in se pogovoriti o tem, kaj prinaša novo šolsko leto. Ko vse to mimogrede omenimo otroku, pa namesto sodelovanja dobimo zavijanje z očmi in precej jasno sporočilo: »Prosim, ne govori mi o šoli!«
Tak odziv lahko starša hitro zaskrbi. Zakaj ga že sama omemba šole tako razburi? Ga je strah? Se je preteklo leto zgodilo kaj, česar ne vemo? Bi morali vztrajati pri pogovoru, da ugotovimo, kaj se dogaja? Preden začnemo iz otroka vleči odgovore, pa je dobro pomisliti, da je morda zanj le še vedno poletje in bi rad, da tako še nekaj časa ostane.
To ne pomeni, da njegovega odpora ne vzamemo resno. Pomeni le, da ga ne razglasimo takoj za odpor do šole in anksioznost. Veliko koristneje je pogledati, kaj beseda »šola« za posameznega otroka sploh pomeni. Za odraslega je to ustanova, v katero se bo septembra vrnil naš otrok, zanj pa je mnogo več in pogosto nekaj povsem drugega, kot si predstavljamo.
Ko šola ne pomeni samo pouka
Za otroka, ki se v razredu dobro počuti, ima prijatelje in mu šolsko delo ne povzroča večjih težav, je konec počitnic morda res predvsem neprijeten konec brezskrbnosti. Toda otroku, ki je bil preteklo leto tarča posmehovanja, izključevanja ali medvrstniškega nasilja, september ne pomeni novih zvezkov in urnika, temveč vrnitev med ljudi, ob katerih se ni počutil varnega. Tistemu, ki se težko vključuje med vrstnike, se ob misli na šolo morda ne prikazujejo testi iz matematike, ampak odmori, malica in tisti neprijetni trenutek, ko mora ugotoviti, h komu naj prisede.
Povsem drugačno zgodbo nosi otrok, ki je preteklo šolsko leto končal z občutkom, da mu ni uspelo. Morda ni dosegel ocen, ki jih je pričakoval, ni prišel na želeno tekmovanje, se je moral veliko učiti za precej skromne rezultate ali je razočaral predvsem samega sebe. Novo šolsko leto zanj ni nujno nov začetek. Lahko je predvsem vprašanje, ali se bo ponovila stara zgodba. Če je enkrat že doživel, kako je vlagati veliko truda in kljub temu ne doseči želenega, se lahko že avgusta sreča s strahom, kako bo, če tudi letos ne bo zmogel.
PREBERITE TUDI:
Za perfekcionističnega otroka lahko šola pomeni novo sezono dokazovanja, za otroka z učnimi težavami vsakodnevno soočanje s tem, da nekateri sošolci nekaj opravijo hitreje in z manj napora, za zelo sramežljivega otroka pa spraševanje pred razredom, skupinsko delo in nenehno socialno izpostavljenost. Pri otroku, ki ga čaka nova šola, se temu pridruži še kup neznank – od novih sošolcev in profesorjev do povsem banalnega vprašanja, kam mora prvi dan sploh iti.
Včasih pa v ozadju ni nobene globoke psihološke zgodbe. Najstnik, ki poleti zaspi sredi noči in vstaja skoraj opoldne, si ob besedi šola predstavlja alarm ob šestih zjutraj in kronično zaspanost. Nekdo drug vidi konec dolgih popoldnevov s prijatelji, tretji vsakodnevno vožnjo z avtobusom in dneve, ko se bo domov vračal pozno popoldne. Bodočemu maturantu se ob septembru že prikazujejo matura, točke in odločanje o prihodnosti, otrokom, ki gredo prvič v novo šolo, pa popolno neznanko.
Ko otrok torej zabrusi, naj nehamo govoriti o šoli, iz njegove reakcije še ne moremo vedeti, kaj ga je zadelo. Lahko pa razumemo, da mu tema v tistem trenutku ni prijetna. Namesto da ga takoj vprašamo, zakaj se tako obnaša, je zato precej bolj zanimivo razmisliti, kaj vse se njemu odpre ob besedi, ki je za nas samo šola.
Vsak »pusti me pri miru« še ni znak odpora in anksioznosti
O duševnem zdravju otrok danes vemo in govorimo bistveno več kot pred nekaj desetletji, kar je nedvomno dobro. Ima pa povečana občutljivost tudi stranski učinek, da lahko hitro začnemo povsem običajne neprijetne občutke razlagati kot psihološko težavo. Otrok je lahko zaradi začetka šole slabe volje, živčen ali prestrašen, ne da bi bilo z njim karkoli narobe.
Določena mera napetosti je ob spremembah pričakovana. Še odrasli poznamo neprijeten občutek v nedeljo zvečer, ko vemo, da nas naslednje jutro po dopustu čaka služba. Od otroka tako težko pričakujemo, da bo ob koncu dveh mesecev svobodnejšega ritma navdušeno pričakoval alarm, obveznosti, ocenjevanje in zgodnje vstajanje.
Zato posamezen jezen odziv pove precej manj kot otrokovo splošno vedenje. Če uživa v počitnicah, se druži, ukvarja s stvarmi, ki ga veselijo, normalno spi in ga šola vznemiri predvsem takrat, ko ga nanjo spomnimo mi sredi avgusta, mu morda res samo kvarimo počitnice. Drugače je, če opazimo, da se njegovo razpoloženje spreminja že ob približevanju septembra, da se umika, slabše spi, se pogosto vrača k istim skrbem ali je ob misli na šolo izrazito vznemirjen.
Razlika torej ni toliko v tem, ali otrok reče »nočem v šolo«, ampak koliko prostora začne ta strah zavzemati v njegovem življenju.
S pripravami hitimo predvsem starši
Tu pridemo do dela zgodbe, ki zadane nas, starše. Otroci niso edini, ki jih skrbi začetek šolskega leta. Skrbi tudi nas, le da se starševska tesnoba pogosto kaže precej bolj produktivno.
Začnemo organizirati. Sprašujemo, kaj še potrebuje, preverjamo urnike, opozarjamo na spanje, razmišljamo o prevozih in odpiramo teme, za katere se nam zdi pomembno, da jih pravočasno predelamo. Če gre otrok v prvi letnik srednje šole, nas zanima, kako se bo znašel. Če ga čaka matura, smo morda že nekaj mesecev pred njim pri vprašanju, kam se bo vpisal naslednje leto.
Ta starševska vznemirjenost vsekakor ni zanemarljiva in lahko posredno vpliva tudi na otroke. Preden tako skušamo pomiriti otroka, je koristno preveriti, koliko napetosti v situacijo prinašamo sami. Otroci namreč ne poslušajo samo naših zagotovil, da bo »vse v redu«, ampak zelo dobro zaznajo tudi, kolikokrat nekaj preverimo, kako pogosto temo odpiramo in kako pomembno se nam zdi, da bi bili nanjo pripravljeni.
Petnajstletnik lahko tako od mame v enem tednu petkrat sliši povsem dobronamerna vprašanja o novi šoli, sam pa iz njih sestavi sporočilo, da je pred njim očitno nekaj tako velikega, da mama ne more nehati razmišljati o tem.
Preden znova odpremo pogovor, se zato splača vprašati, kdo ga v resnici potrebuje. Ali opažamo, da otrok želi govoriti, pa ne ve, kako začeti, ali smo predvsem mi tisti, ki bi se počutili bolje, če bi od njega slišali, da ga ni strah in da ima vse pod nadzorom?
Dovoliti počitnice ne pomeni bežati pred težavo
Če otrok sredi avgusta noče govoriti o šoli, mu lahko brez slabe vesti pustimo še nekaj časa. Šolsko leto se ne bo začelo nič bolje zato, ker bomo tri tedne vnaprej vsakih nekaj dni preverjali njegovo psihično pripravljenost nanj.
Pomaga lahko zelo konkreten dogovor, da morda zdaj o tem ne bomo govorili, bomo pa zadnji teden avgusta skupaj preverili, kaj je še treba urediti. Otrok tako dobi mir, ki ga želi, starši pa zagotovilo, da praktičnih stvari ne bomo urejali zadnji večer.
Pri tem pa je pomembna meja. Spoštovati otrokovo željo, da trenutno ne želi govoriti, ni isto kot začeti okoli njegovega strahu hoditi po prstih. Če se vsa družina nauči, da šole ne smemo niti omeniti, ker bo otrok postal vznemirjen, lahko nehote podpremo prav tisto, kar mu povzroča težave – izogibanje.
Izogibanje je pri strahu tako učinkovito prav zato, ker se po njem za trenutek počutimo bolje. Če me skrbi nova šola in o njej ne govorim, napetost pade. Če me je strah predstavitve in se ji izognem, občutim olajšanje. Toda s tem ne dobim izkušnje, da sem neprijetnost sposoben prenesti. Dobim predvsem potrditev, da je najbolje pobegniti.
Starševska naloga zato ni niti siljenje niti odstranjevanje vseh neprijetnosti, ampak iskanje nečesa vmes - kako lahko otroku damo čas in obenem ohranimo prepričanje, da se bo s stvarmi, ki ga čakajo, lahko soočil.
Manj zagotovil, več zaupanja
Ko nam otrok končno pove, česa ga je strah, imamo običajno pripravljen odgovor. Če ga skrbi, da v novi šoli ne bo našel prijateljev, mu povemo, da jih gotovo bo. Če ga skrbi matura, mu zagotavljamo, da jo bo naredil. Če se boji težjega programa, ga prepričujemo, da je dovolj sposoben.
Vse to počnemo iz ljubezni, vendar lahko z dobronamernim pomirjanjem otrokovo izkušnjo tudi nekoliko zgrešimo. Če petnajstletnik reče, da ga skrbi, ali se bo vključil v nov razred, odgovor »Seveda se boš, ti se vedno z vsemi ujameš« njegovega vprašanja v resnici ne reši. Nihče od nas ne ve, kako bo.
Veliko več varnosti lahko dobi iz sporočila, da mu ni treba vnaprej vedeti, kako se bo vse razpletlo. Prvi dnevi so lahko nerodni. Morda ne bo takoj našel svojih ljudi. Morda bo kakšen predmet težji, kot pričakuje. To niso dokazi, da se je zgodilo nekaj narobe, ampak običajen del prilagajanja.
Otrok tako ne potrebuje obljube, da mu nikoli ne bo težko. Potrebuje zaupanje, da težek trenutek še ne pomeni katastrofe in da ga je sposoben preživeti.
Najprej poslušajte, šele potem popravljajte
Podobno velja, ko se otrok vendarle odpre. Starši smo praviloma hitri reševalci. Ko nam pove težavo, jo razumemo kot nalogo.
Če ga skrbi matematika, že razmišljamo o inštrukcijah. Če ga skrbi družba, iščemo načine, kako naj naveže stik. Če omeni maturo, bi mu najraje sestavili načrt učenja. Včasih bo takšna pomoč dobrodošla, drugič pa je otrok želel samo povedati, kaj se mu mota po glavi.
Zato je lahko presenetljivo učinkovito preprosto vprašanje: »Želiš, da te samo poslušam, ali želiš, da skupaj razmisliva, kaj bi lahko naredil?« S tem mu ne prepustimo odgovornosti za vse težave, mu pa vrnemo nekaj nadzora nad pogovorom. Še posebej pri najstnikih je to pomembno, saj se lahko zelo hitro zaprejo, če vsak poskus iskrenosti konča s predavanjem, načrtom ali desetimi starševskimi nasveti.
Nekaj strahu lahko zmanjšamo tudi brez pogovora o strahu
Ko se konec avgusta približa, je veliko tesnobe mogoče zmanjšati s povsem praktičnimi stvarmi. Pri otroku, ki gre v novo šolo, preverimo pot, avtobus, vhod in uro odhoda od doma. Uredimo potrebščine, pogledamo, kaj potrebuje prvi dan, in po počitnicah postopoma vračamo spalni ritem.
To se zdi banalno, vendar se velik del napetosti pred novimi situacijami hrani prav z neznankami. Če otrok ne ve, kje mora prvi dan izstopiti, kam iti, koga bo tam srečal in kaj sploh potrebuje s seboj, ima njegova domišljija ogromno praznega prostora, ki ga lahko zapolni z najrazličnejšimi scenariji. Nekaj konkretnih odgovorov tega prostora zmanjša.
Pri otroku, ki se vrača v okolje, kjer je imel resne težave, pa praktična priprava seveda ni dovolj. Če vemo, da je bil žrtev medvrstniškega nasilja, da je bil izrazito osamljen ali da je imel pomembne učne oziroma psihične težave, ni smiselno čakati na september in upati, da bo letos drugače. Takrat je avgust lahko pravi čas, da odrasli preverimo, kakšna podpora bo potrebna in kdo jo lahko zagotovi.
Kdaj strah ni več samo običajna trema?
Meja med običajno napetostjo in realno težavo ni vedno ostra, zato je bolj kot posamezen simptom pomembna sprememba v otrokovem vsakdanjem življenju. Če zaradi prihajajoče šole več tednov slabo spi, izgublja zanimanje za stvari, ki ga sicer veselijo, se izrazito umika, pogosto joka ali je nenavadno razdražljiv, če se pojavljajo ponavljajoči se glavoboli, slabost ali bolečine v trebuhu ter se stiska z bližanjem šole stopnjuje, je vredno pogledati globlje.
Posebej resno moramo vzeti strah, kadar vemo, da se otrok ne vrača samo k pouku, ampak tudi k nečemu, kar ga je že prej prizadelo. Medvrstniško nasilje, dolgotrajna izključenost, hud strah pred ocenjevanjem, učne težave ali pretekli neuspehi niso nekaj, kar rešimo z zagotovilom, da bo novo šolsko leto »nov začetek«. Če stiska pomembno vpliva na otrokovo življenje ali se ob začetku pouka pokaže kot močno izogibanje šoli, je smiselno poiskati tudi strokovno pomoč.
Otrok ne potrebuje tega, da mu odvzamemo strah
Starši imamo razumljivo željo, da bi otroka pripravili tako dobro, da ga ne bi bilo strah. Toda pri tem hitro zamenjamo dve stvari: občutek varnosti in odsotnost neprijetnih občutkov.
Otrok se lahko počuti varnega in ga je hkrati strah. Lahko je negotov in kljub temu sposoben narediti naslednji korak. Lahko gre prvi dan v novo šolo s cmokom v želodcu in se čez nekaj tednov po hodnikih sprehaja, kot da je tam že od nekdaj. Prav iz takšnih izkušenj se počasi gradi zaupanje vase. Ne iz prepričanja, da bo življenje vedno prijetno, ampak iz spoznanja, da smo se sposobni znajti tudi takrat, ko ni.
Zato sredi avgusta ni treba na silo odpirati vseh skrbi, ki bi jih otrok morda lahko imel septembra. Lahko mu dovolimo, da še uživa v počitnicah, in hkrati dovolj pozorno spremljamo, ali njegov odpor ostaja pri običajnem »ne teži mi še s šolo« ali postaja nekaj večjega. Ko bo čas, uredimo konkretne stvari, zmanjšamo neznanke in pustimo prostor za pogovor, ne da bi ga zahtevali.
Otrokovega strahu nam ni treba vedno takoj odpraviti, bolj mu pomagamo, če ostanemo dovolj mirni, da ga lahko prenesemo skupaj z njim. In ko nas bo naslednjič sredi avgusta zamikalo, da bi še enkrat preverili, ali ga skrbi šola, si lahko najprej postavimo vprašanje, ali ta pogovor ta trenutek potrebuje otrok ali ga potrebujemo mi sami, da bomo potem nekoliko bolj mirni.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
