Je vedno kriv nekdo drug? Tako prepoznate prelaganje krivde
Ko pozabimo, zamudimo ali kaj polijemo, nam hitro uide: »Ti si kriv.« Kaj se skriva za prelaganjem krivde in kako takšni drobni očitki vplivajo na odnose?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Kdor dela, ta greši.« Vsi vsak dan naredimo kaj narobe. Zažgemo kosilo, polijemo mleko, umažemo sveže hlače, pozabimo odgovoriti na sporočilo ali zamudimo dogovorjeno uro. Večina teh spodrsljajev nima večjih posledic. Če je zraven še kdo drug, pa se lahko zgodi nekaj zanimivega: še preden dobro pogledamo, kaj smo naredili, že vemo, zakaj je za to kriv on.
»Zmedel si me s svojim vprašanjem.« »Zakaj me nisi opozorila, da je že toliko ura?« »Pes me je prestrašil, zato sem polila mleko.« Se vam zdi znano? Takih stavkov navadno ne izrečemo zato, ker bi želeli koga prizadeti. Pogosto nam uidejo, še preden sploh pomislimo, kako bodo zveneli. So skoraj kot mašilo v naši komunikaciji, ki nam pomaga pregnati zadrego. A če prav ne mislimo tako resno, kot zveni, oseba na drugi strani vseeno naše bese sliši kot očitek. Namesto da bi skupaj pobrisala mleko ali rešila zamudo, se začneta prepirati o tem, kdo je kriv.
Zakaj je tako težko reči »moja napaka«?
Če polijemo kozarec, je jasno, kaj se je zgodilo. Pa vendar lahko ob pogledu na razlito mleko začutimo več kot le sitnost zaradi čiščenja. Morda smo že prej hiteli, bili utrujeni ali imeli občutek, da nam danes nič ne uspe. Če je nekdo ravno takrat stopil v kuhinjo, nam njegova navzočnost ponudi priročno razlago: »Ker si me zmotil.«
S tem se za hip izognemo neprijetni misli, da smo bili nepozorni. Psihologi že dolgo opažajo, da ljudje pri svojih uspehih radi vidimo svoj trud in sposobnosti, pri spodrsljajih pa hitreje opazimo zunanje okoliščine. Te niso vedno izmišljene. Vprašanje nas je morda res zmotilo. Toda če je naš prvi odgovor vedno usmerjen v drugega, ne opazimo več, kako pogosto z njim odrivamo svoj del odgovornosti.
PREBERITE TUDI:
Včasih nas bolj kot napaka zaboli zadrega
Majhna napaka lahko v nas zbudi presenetljivo močan odziv. Nekdo nas vpraša, zakaj nismo poslali prave različice dokumenta, mi pa slišimo: »Spet si nekaj zamočila.« Če nas ob napakah hitro preplavi občutek, da smo nesposobni ali da smo koga razočarali, bomo imeli večjo potrebo po obrambi.
Pri tem je pomembna razlika med mislijo »Naredila sem napako« in občutkom »Z mano je nekaj narobe«. Prva nam še dopušča, da stvar popravimo. Druga je precej težja, zato jo včasih poskušamo čim prej odriniti od sebe. Namesto »Poslala sem napačno datoteko« rečemo »Saj mi nihče ni povedal, katera je prava«. Raziskave o sramu in krivdi kažejo, da sta povezana z različnimi odzivi na spodrsljaje; sram lahko spremljajo tudi obramba, jeza in pripisovanje krivde drugim.
Na naš odziv vpliva tudi to, kako so se na napake v naši preteklosti, še posebej v mladosti, odzivali ljudje okoli nas. Če je bilo doma mogoče reči »Pozabil sem« brez posmeha in dolgega zasliševanja, je to lažje izreči tudi danes. Kdor je bil za vsak spodrsljaj deležen ostrih očitkov, pa lahko opozorilo doživi kot začetek prepira in se brani, še preden ga je kdo zares napadel.
Kaj slišijo ljudje na drugi strani?
»Zaradi tebe sem zamudila« je za nas morda le hiter stavek, izrečen med obuvanjem čevljev. Drugi ga lahko razume precej bolj dobesedno. Partner je morda res še nekaj spraševal, ni pa odločal o tem, kdaj bomo odšli od doma. Otrok nas je ogovoril, ko se je kosilo že prijemalo posode, ni pa on nastavil previsoke temperature.
Posamezen očitek običajno hitro pozabimo. Če se je to naša navada in se prevečkrat ponavlja, pa za ljudi okoli nas prej kot slej postane moteče. Zgodi se lahko celo, da se domači začnejo previdneje gibati okoli nas. Ne zato, ker bi se bali velikega prepira, temveč ker nikoli ne vedo, ali bo njihovo vprašanje, prošnja ali že sama navzočnost postala razlog za našo naslednjo slabo voljo. Tudi sami imamo verjetno izkušnjo, kako utrujajoče je, če smo pri nekom pogosto »krivi«, četudi smo hoteli samo pomagati.
Navada se lahko prikrade v povsem običajne pogovore. »Nisi me spomnil« zveni nedolžno, kadar res prosimo za pomoč pri spominjanju. Drugače zazveni, ko z njim odgovorimo na vprašanje, zakaj smo pozabili opraviti svojo nalogo. Odločilen je trenutek, v katerem stavek izrečemo, in občutek, ki ga z njim pustimo drugemu.
Kako ugotovimo, ali to počnemo tudi sami?
Najlažje se opazujemo v prvih sekundah po napaki, preden si v glavi sestavimo premišljeno razlago. Kaj nam najprej pride na jezik, ko nekaj pozabimo, spregledamo ali prevrnemo? »Joj, pozabila sem,« ali »Zakaj mi nisi povedal?« Ali, ko zamudimo, začnemo s podatkom, kdaj smo odšli, ali z vprašanjem, zakaj nas ni nihče prej priganjal?
Koristen namig je tudi odziv drugih. Če na naše pojasnilo večkrat odgovorijo »Saj te ne obtožujem« ali »Zakaj sem zdaj jaz kriv?«, se je vredno ustaviti. Morda smo hoteli samo opisati, kaj nas je zmotilo, a smo to povedali tako, da je zvenelo kot prelaganje krivde. Njihovega občutka nam ni treba takoj izpodbijati; najprej lahko premislimo, katere besede smo uporabili.
Pri tem nam ni treba zanikati okoliščin. Lahko je res, da smo imeli preveč dela, da nas je nekdo prekinil ali da je bil dogovor nejasen. Vprašanje je, ali te okoliščine omenimo, da bi razumeli, kaj se je zgodilo, ali zato, da nam ne bi bilo treba izreči preprostega »To sem spregledala jaz«.
Majhen popravek stavka lahko spremeni pogovor
Ko opazimo, da bi najraje pokazali na drugega, si lahko vzamemo nekaj sekund. Nato začnemo pri tistem delu dogodka, ki ga poznamo zagotovo: »Pozabila sem pogledati na uro.« »Poslala sem staro različico.« »Prevrnila sem kozarec.« Če je treba, dodamo, kaj bomo naredili zdaj: »Pošljem pravo datoteko« ali »Pobrišem in prinesem drugo mleko«.
Včasih očitek vseeno uide. Tudi takrat ga lahko popravimo, ne da bi iz tega naredili veliko dramo: »Oprosti, ni bilo pošteno, da sem rekla, da sem zamudila zaradi tebe. Sama bi morala prej oditi.« Tak stavek je lahko sprva neroden, a drugemu prihrani potrebo, da se brani pred krivdo za našo zamudo.
Nihče ne bo vedno mirno sprejel svoje napake. Cilj tudi ni, da si pripišemo odgovornost za vse, kar se zgodi okoli nas. Lahko pa postanemo radovedni glede svojega prvega odziva. Naslednjič, ko nam nekaj pade iz rok ali nam načrt uide izpod nadzora, se vprašajmo: Kaj bi rekla, če mi zdaj ne bi bilo treba iskati krivca? Odgovor je lahko čisto preprost in prav zato ga je včasih najtežje izreči.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
