Ko se za šalo skriva stiska – je humor vaš obrambni mehanizem?
Se pogosto šalite na svoj račun ali s smehom rešujete napetost? Preverite, kdaj humor ni več sprostitev, ampak postane psihološki obrambni mehanizem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Humor velja za eno najbolj privlačnih človeških lastnosti. Z njim sprostimo napetost, povežemo ljudi, lažje prenesemo stres in včasih najdemo nekaj svetlobe tudi v težkih okoliščinah. Človek, ki zna nasmejati druge, je v družbi pogosto priljubljen, duhovitost pa povezujemo z inteligenco, sproščenostjo in samozavestjo. Toda za človekom, ki ima vedno pripravljeno šalo, se lahko skriva tudi nekaj veliko globljega: nelagodje ob resnih čustvih, strah pred zavrnitvijo ali dolgoletna navada, da bolečino spremeni v predstavo, še preden bi jo kdo lahko zares opazil.
PREBERITE TUDI:
Humor namreč ni le način zabave. Lahko je tudi psihološki obrambni mehanizem, s katerim zmanjšamo intenzivnost neprijetnega doživljanja. To je povsem naravno. Psihološke obrambe imamo vsi in brez njih bi nas nekatere življenjske okoliščine preprosto preplavile. Tudi humor se v psihologiji pogosto uvršča med zrelejše in bolj prilagodljive obrambe, saj nam omogoča, da težko resničnost priznamo, ne da bi pod njeno težo povsem obupali.
A ko humor ni več le eden od načinov, kako se soočamo s čustvi, ampak postane edini način, s katerim se jih dotikamo, to ni več psihološko zdravo.
Se šalimo o bolečini ali namesto bolečine?
Meje med zdravo in obrambno uporabo duhovitosti ni mogoče določiti samo po tem, kako pogosto se nekdo šali. Nekateri ljudje so po naravi izrazito duhoviti, igrivi in hitri v iskanju komičnih plati življenja, pa so ob tem povsem sposobni govoriti tudi o strahu, žalosti, jezi ali sramu. Celo črn humor v težkih poklicih in kriznih okoliščinah ni nujno znak čustvene otopelosti. Zdravstvenim delavcem, reševalcem, vojakom ali svojcem hudo bolnih lahko pomaga, da za trenutek zmanjšajo pritisk in zdržijo nekaj, česar ne morejo spremeniti.
Ključno je torej vprašanje, ali se lahko o težkih stvareh šalimo in obenem ob njih ostanemo tudi resni. Zdrav humor naredi bolečino za nekaj trenutkov znosnejšo, vendar je ne izbriše. Obrambni humor pa pogovor prekine ravno v trenutku, ko bi se morali približati nečemu občutljivemu.
To se lahko pokaže zelo subtilno. Partner pove, da se v odnosu počuti osamljenega, drugi pa odgovori s šalo. Nekdo prejme iskren kompliment in ga nemudoma razvrednoti z duhovito pripombo na svoj račun. Prijatelj vpraša, kako se v resnici počutimo, mi pa iz svoje stiske naredimo zabavno anekdoto. Ljudje se zasmejijo, napetost popusti in pogovor se premakne drugam. Navzven je trenutek rešen, tisto, kar je bilo tik pred tem pripravljeno priti na površje, pa ostane nedotaknjeno.
Zakaj nekateri postanejo družinski ali razredni klovni
Tak vzorec se pogosto oblikuje že zgodaj. Otrok lahko odkrije, da je v družini veliko varneje nasmejati odrasle kot pokazati, da ga je strah. Odgovor se pogosto skriva v njegovih zgodnjih izkušnjah. Morda se je ob njegovih solzah kdo odzval z nelagodjem, kritiko ali sporočilom, naj ne dramatizira. Morda je odraščal v okolju, kjer se o čustvih ni govorilo, humor pa je bil eden redkih dovoljenih načinov za sproščanje napetosti.
Včasih otrok prevzame vlogo tistega, ki skrbi za razpoloženje vse družine. Kadar začuti konflikt, pove nekaj zabavnega. Kadar je kdo žalosten, ga poskuša razvedriti. Sčasoma se lahko nauči, da je njegova vrednost v tem, da drugim lajša neprijetne trenutke. Nihče mu tega sicer ni naročil neposredno, a odzivi okolice so ga naučili, da ga imajo ljudje radi, kadar jih zabava, kadar pokaže, da potrebuje pomoč, pa je ne dobi.
Humor je lahko tudi obramba pred zasmehovanjem. Otrok, ki izstopa zaradi videza, telesne teže, vedenja ali družinskega položaja, lahko ugotovi, da ga manj boli, če se iz sebe prvi ponorčuje sam. S tem drugim vzame orožje iz rok in si hkrati zagotovi nekaj nadzora. Če se smejijo skupaj z njim, je občutek drugačen, kot če se smejijo njemu.
Takšna strategija je lahko v določenem obdobju izjemno iznajdljiva. Otroku pomaga preživeti, pridobiti mesto v skupini in zaščititi samopodobo. Toda v odraslosti lahko isti vzorec uporablja tudi takrat, ko nevarnosti ni več. Še vedno se preventivno razvrednoti, še preden bi kdo drug lahko opazil njegovo negotovost, ali pa vsako ranljivost spremeni v šalo, ker globoko v sebi ne verjame, da bi bil sprejet tudi brez zabavne predstave.
Znaki, da humor ni več samo humor
Eden od najjasnejših znakov je občutek, da se resnosti skoraj ne moremo več vzdržati. Šala pride samodejno, posebno ob temah, ki v nas zbujajo sram, žalost, strah ali nemoč. Pogosto se po njej pojavi hitro olajšanje, saj nam ni treba nadaljevati pogovora, odgovoriti na težko vprašanje ali dovoliti drugemu, da bi se nam približal.
Vzorec lahko prepoznamo tudi po odzivih ljudi okoli nas. Partner nam očita, da se z nami ni mogoče resno pogovoriti. Prijatelji nas poznajo kot človeka, ki vedno poskrbi za smeh, skoraj nihče pa ne ve, kaj nas zares skrbi. Ko se znajdemo v stiski, imamo veliko občinstva, vendar malo ljudi, ki bi jih lahko poklicali in jim brez olepševanja povedali, da ne zmoremo.
Posebno pozornost si zasluži humor na svoj račun. Sposobnost, da se kdaj nasmejimo sebi, je lahko znak zdrave distance in samozavesti. Nekaj drugega pa je, če se nenehno predstavljamo kot nesposobne, neprivlačne ali nevredne, da bi dobili smeh, odobravanje ali zagotovilo, da drugi tega ne mislijo resno. Raziskave humorja sicer opozarjajo, da posamezne šale ne moremo preprosto razglasiti za zdravo ali škodljivo. Pomembni so njen namen, kontekst in predvsem ponavljajoče se posledice. Ni bistveno, ali smo se pošalili na svoj račun, ampak ali smo se s tem osvobodili pretirane resnosti ali znova potrdili globoko prepričanje, da z nami nekaj ni v redu.
Opozorilni znak je tudi humor, s katerim skrivamo jezo. Sarkazem, pikre pripombe in žaljive šale omogočajo, da nekaj povemo, ne da bi morali za svoje sporočilo prevzeti polno odgovornost. Če je drugi prizadet, se lahko umaknemo z razlago, da »ne razume šale«. Toda šala, po kateri ima eden občutek premoči, drugi pa ostane osramočen ali utišan, ne sprošča napetosti. Pogosto jo samo premešča v odnos.
Ko smeh začne preprečevati bližino
Največja cena obrambnega humorja ni v tem, da se šalimo v neprimernem trenutku, ampak v tem, da postajamo drugim čustveno nedosegljivi. Bližina ne nastane samo ob skupnem smehu, temveč se razvija tudi v trenutkih, ko lahko povemo nekaj nerodnega, žalostnega ali bolečega in ostanemo povezani, ne da bi morali izkušnjo takoj zmanjšati, razložiti ali olepšati.
Če vsako ranljivost spremenimo v šalo, drugim ne dovolimo, da bi nas potolažili, razumeli ali nam pomagali. Hkrati se lahko začnemo počutiti vse bolj spregledane. Tako nastane boleč paradoks. S humorjem si sicer zagotavljamo naklonjenost ljudi, vendar imamo obenem občutek, da nas nihče zares ne pozna. Ljudje poznajo vlogo, ki jo dobro odigramo, ne pa človeka za njo.
Vzorec škoduje tudi zato, ker z njim preslišimo sami sebe. Čustva prinašajo informacije. Jeza lahko opozarja na prestopljeno mejo, žalost na izgubo, strah na občutek ogroženosti, sram pa na mesto, kjer pričakujemo zavrnitev. Če ta sporočila vedno preglasimo s smehom, težava ne izgine, le dlje časa ostane nenaslovljena. Zato tudi težje ugotovimo, kaj v življenju ali odnosih bi bilo treba spremeniti.
Ni se treba nehati šaliti
Če tudi pri sebi prepoznavate ta vzorec, naj vas potolažimo. Nobene potrebe ni, da bi se odpovedali svoji duhovitosti in postali resen človek. Humor je verjetno pomemben del vaše osebnosti, ustvarjalnosti in načina povezovanja z drugimi. Koristno pa je, da začnete nekoliko spreminjati zaporedje. Namesto da s šalo nadomestite iskren odziv, poskušajte iskren odziv izreči pred šalo.
Če vas na primer nekdo vpraša, kako ste, lahko najprej priznate, da vas je v resnici nekaj precej prizadelo, šele nato pa, če tako čutite, dodate še duhovito opazko. Tako humor ne zapre vrat čustvu, ampak vam pomaga, da ga lažje vzdržite.
Koristen je tudi kratek premor v trenutku, ko začutite potrebo, da bi nekaj takoj obrnili na šalo. Vprašate se lahko, kaj v tistem trenutku zares čutite ali bi radi povedali, če šala ne bi bila na voljo. Morda se pod njo skriva zadrega, strah pred pomilovanjem, jeza ali pričakovanje, da vas drugi ne bo vzel resno. Že to, da vzgib prepoznate, ustvari majhen prostor za drugačno odločitev.
Pomaga lahko, če začnete opazovati, ob katerih ljudeh in temah se vzorec najpogosteje pojavlja. Ali se šalite, ko dobite pohvalo? Ko bi morali postaviti mejo? Ko pogovor postane intimen? Ko naredite napako? Ko nekdo opazi, da ste prizadeti? Tako ne boste raziskovali svojega smisla za humor, temveč okoliščine, v katerih ga uporabljate kot izhod v sili.
Naslednji korak je povsem preprosta vaja, ki jo lahko izvedete s človekom, ki vam je blizu in mu zaupate. Poskušajte mu povedati nekaj iskrenega, iz svojega srca, ne da bi to vsaj nekaj trenutkov skušali zmanjševati. Brez »saj ni tako hudo«, brez spreminjanja teme in razmišljanja o tem, kako bi sogovornika spravili v boljše razpoloženje. Dovolite mu, da vas vidi tudi takrat, ko niste zabavni. Prav odziv varnega človeka vam lahko počasi ponudi novo izkušnjo: bližine si ni treba vedno zaslužiti z nastopom.
Če je humor povezan z globokim sramom, travmatičnimi izkušnjami ali občutkom, da brez njega sploh ne veste, kdo ste, je lahko dragocen tudi pogovor s psihoterapevtom. Ne zato, da bi vam humor odvzel, ampak da bi skupaj z vami odkril, pred čim vas je nekoč tako dobro varoval in ali to zaščito danes še vedno potrebujete v enaki obliki.
Človek za šalo
Ko nekdo nenehno zabava družbo, ga hitro označimo za lahkotnega človeka, ki ga nič ne prizadene. Morda pa je prav humor razlog, da njegove bolečine ne vidimo. Zato se je včasih vredno odzvati drugače, kot pričakuje. Namesto da se samo zasmejimo, lahko vprašamo: »To si povedal zelo zabavno, ampak kako ti je bilo v resnici?«
Enako vprašanje lahko postavimo sebi.
Humor ostaja zdrav, dokler nam pomaga pogledati resnici v obraz z nekoliko več lahkotnosti. Ko pa poskrbi, da resnice sploh ne pogledamo več, ne deluje več kot svoboda, temveč kot skrivališče. Pot iz njega se ne začne z manj smeha, ampak z več dovoljenja, da smo pred drugimi kdaj tudi žalostni, prestrašeni, jezni ali negotovi. Šele ko nam ni treba nenehno igrati človeka, ki ga nič ne gane, lahko humor spet postane to, kar je v svoji najboljši obliki – ne način, kako pobegnemo pred življenjem, ampak način, kako ga lažje prenesemo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
