Ko odrasli otrok ne izpolnjuje naših pričakovanj ...
Ko odrasli otrok ne izpolni naših pričakovanj, lahko občutimo razočaranje. Kako ga predelati, spoštovati njegove izbire in ohraniti dober odnos?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Leta minevajo in preden se zavemo, so naši otroci odrasli, s svojim lastnim življenjem. Otrokom želimo čim lepše življenje, tako pa pravzaprav nehote skozi njihovo odraščanje razvijemo tiha pričakovanja, največkrat povezana s tradicionalnimi družbenimi pričakovanji. A včasih ne gre vedno vse po planih … Morda naš odrasli otrok pri tridesetih nima stalnega partnerja. Ali pa je opustil študij in izbral delo, v katerem sami ne vidimo prave prihodnosti. Morda pove, da si ne želi otrok, mi pa smo se potihem že veselili vnukov. Radi ga imamo, vseeno pa se v takšnih primerih kaj hitro prikrade misel, ki je ne bi zlahka izrekli na glas: »Zanj sem si predstavljal-a nekaj drugega.«
Takšno razočaranje je težko priznati, še posebej če vemo, da otrok nikomur ne škoduje in je s svojim življenjem morda celo zadovoljen. Razumsko sprejemamo, da ima pravico do svojih odločitev, čustveno pa nas njegove izbire še vedno vznemirjajo. Kako ravnati s temi občutki, da ne bi vsak pogovor postal preverjanje, kdaj bo vendarle naredil tisto, kar se nam zdi prav?
Pričakovanja nastajajo, še preden jih opazimo
Ko otroci odraščajo, si skoraj nehote predstavljamo njihovo prihodnost. Pri tem izhajamo iz tega, kar cenimo sami, kar nam je v življenju pomagalo in kar smo pogrešali. Staršem, ki so dolgo živeli v finančni negotovosti, lahko redna služba pomeni predvsem mir. Tisti, ki niso imeli možnosti študirati, utegnejo v otrokovi izobrazbi videti priložnost za lažje življenje. Kdor je veliko zadovoljstva našel v družini, si težko predstavlja, da si njegov otrok starševstva ne želi.
V teh željah je lahko veliko ljubezni. Toda pričakovanja nam lahko postanejo tako samoumevna, da otrokovo drugačno odločitev doživimo kot napako. Morda smo leta plačevali glasbeno šolo, ga spodbujali pri študiju ali mu pomagali urediti stanovanje blizu doma. Vse to smo počeli z določenim upanjem, čeprav se z otrokom nikoli nismo dogovorili, da bo živel v skladu z njim.
MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:
Je nezadovoljen otrok ali predvsem mi?
Preden začnemo iskati način, kako otroka spodbuditi k spremembi, se je vredno vprašati, kaj nas pri njegovem življenju dejansko skrbi. Ali opažamo konkretne težave, o katerih govori tudi sam? Težko pokriva osnovne stroške, trpi v odnosu, opušča stvari, ki so mu bile pomembne? Ali pa predvsem ne dosega mejnikov, ki smo jih pri njegovih letih pričakovali?
Predstavljajmo si hčer, ki zavrne napredovanje, ker si ne želi več odgovornosti in daljšega delovnika. Starši lahko v tem vidijo pomanjkanje ambicij, sama pa premišljeno izbiro, s katero ohranja čas za druge dele življenja. Podobno sin, ki ne želi nadaljevati družinskega podjetja, s tem še ne razvrednoti dela svojih staršev. Lahko ceni njihov trud in obenem ve, da si zase želi drugačnega poklica.
Pri tem si lahko zastavimo vprašanje: Če bi vedeli, da je otrok s svojo izbiro zadovoljen in zmore skrbeti zase, bi nas ta še vedno motila? Če je odgovor pritrdilen, je smiselno podrobneje pogledati lastna merila. Morda nas boli izguba ugleda, ki smo ga povezovali z njegovim poklicem. Morda se bojimo vprašanj sorodnikov ali težko sprejmemo, da vrednote, ki so usmerjale naše življenje, zanj nimajo enake teže.
Tudi navidezno počasnejše osamosvajanje zahteva nekaj previdnosti pri presoji. Življenjska pot je odvisna od zdravja, finančnih možnosti, dostopnih priložnosti in okoliščin, ki jih od zunaj ne poznamo v celoti. Iz stavka »Pri teh letih bi že moral …« zato še ne izvemo, kaj otroku preprečuje naslednji korak in ali si ga sploh želi.
Kaj nam otrokova pot govori o nas samih?
Razočaranje se lahko poglobi, kadar otrokovo življenje razumemo tudi kot oceno lastnega starševstva. Ob njegovi drugačni odločitvi se vprašamo, kje smo zgrešili, ali smo ga premalo spodbujali oziroma mu preveč omogočili. Pogovor o njegovi službi ali partnerstvu tako postane še razprava o tem, ali smo bili dovolj dobri starši.
Na otroka smo nedvomno vplivali in za svoja ravnanja nosimo odgovornost. Vendar njegove odraslosti ne moremo pojasniti zgolj z vzgojo. Ima lastne značilnosti, izkušnje, odnose in možnosti, ki jih nismo izbrali mi. Njegovo življenje ni zanesljivo merilo naše vrednosti, prav tako vsak njegov zaplet ne dokazuje naše napake.
Pri razjasnjevanju občutkov si lahko pomagamo z zelo konkretnim zapisom: »Upal sem, da bo …, ker mi to pomeni …« Nadaljevanje nas lahko preseneti. Za željo po otrokovi diplomi se morda skriva strah pred njegovo negotovostjo, za željo po vnukih predstava o lastni starosti, za pričakovanjem, da bo ostal blizu, pa bojazen pred osamljenostjo. Ko to prepoznamo, lažje razmišljamo, kaj lahko glede svojih potreb naredimo sami.
Razočaranje potrebuje prostor, ne občinstva pri družinskem kosilu
Od določenih predstav se ni lahko posloviti. Če smo si dolgo zamišljali nedeljska kosila z vnuki ali skupno delo v družinskem podjetju, nas spoznanje, da te prihodnosti morda ne bo, lahko prizadene. Tega nam ni treba olepševati ali se siliti v navdušenje nad vsako otrokovo odločitvijo. Pomembno pa je, komu in kako svojo bolečino zaupamo.
Razlika je med tem, da prijatelju priznamo, kako težko sprejemamo hčerino odločitev, da ne bo imela otrok, in tem, da ji ob vsakem srečanju namignemo, koliko bi nam vnuki pomenili. V drugem primeru ji nalagamo, naj z življenjsko odločitvijo poskrbi tudi za naše počutje. Podoben pritisk lahko ustvarjajo vzdihi, primerjave s sorojenci ali ponavljajoči se stavek, da ji želimo »samo dobro«.
Za predelovanje teh občutkov je primeren sogovornik nekdo, ki nas zna poslušati in nas tudi vprašati, ali smo do otroka pravični. Pogovor, v katerem sorodnike prepričujemo, naj ga še oni spravijo k pameti, bo verjetneje povečal pritisk kot prinesel razumevanje. Če se v razočaranju vrtimo dlje časa in to močno obremenjuje naše vsakdanje življenje ali odnos, lahko poiščemo strokovno podporo.
Pogovor, v katerem nam otroka ni treba prepričati
Ko nas tako naslednjič zamika, da bi otroku prigovarjali z naslednjim nasvetom, se raje zavestno ustavimo in najprej preverimo, koliko o otrokovi izbiri sploh vemo. Smo ga vprašali, kaj mu njegovo delo daje, kako si predstavlja naslednja leta in s čim je trenutno zadovoljen? Ali večino pogovorov namenimo temu, kar po našem mnenju manjka?
Raziskava psihologinje Kire Birditt in sodelavcev je pokazala, da so bile napetosti glede samega odnosa med starši in odraslimi otroki tesneje povezane s slabšo kakovostjo odnosa kot napetosti glede posameznih življenjskih področij. Iz tega lahko za vsakdanji pogovor izpeljemo pomemben razmislek: poleg vsebine nestrinjanja je vredno opazovati tudi to, kako se ob naših pogovorih počutimo drug z drugim.
Vprašanje »Kaj ti pri tem delu ustreza?« omogoča drugačen pogovor kot »Kdaj si boš našel kaj boljšega?«. Toda velja le, če smo pripravljeni odgovor slišati, ne da bi takoj naštevali protiargumente. Pred nasvetom lahko tudi vprašamo, ali si otrok želi našega mnenja. Če ga ne želi, to še ne pomeni, da nas zavrača ali da mu naše izkušnje nič ne pomenijo.
Kadar smo že večkrat pritiskali, je smiselno to priznati brez dolgega zagovora: »Opazila sem, da te pogosto sprašujem o boljši službi. Verjetno dobiš občutek, da s tabo nisem zadovoljna. Želim bolje razumeti, kaj je pomembno tebi.« Takšno priznanje dobi težo predvsem s tem, kako se vedemo pri naslednjem srečanju.
Sprejemanje ne izključuje meja
Spoštovanje otrokove samostojnosti ne pomeni, da moramo financirati vse njegove odločitve ali sprejemati žaljivo vedenje. Če njegova izbira neposredno vpliva na naš denar, čas ali bivanje, imamo pravico do jasnega dogovora. Lahko povemo, koliko pomoči zmoremo in pod kakšnimi pogoji je skupno življenje za nas sprejemljivo.
Pri tem bodimo čim bolj konkretni. Pogovor o prispevku k gospodinjskim stroškom je drugačen od očitka, da otrok iz sebe ni nič naredil. Prav tako lahko izrazimo skrb zaradi opaženih težav, ne da bi razvrednotili njegovo celotno življenjsko pot. Kadar je v dejanski stiski, je najprej treba razumeti, kaj se dogaja in kakšno pomoč potrebuje; razprava o naših neizpolnjenih pričakovanjih mu pri tem ne bo veliko pomagala.
Življenje, ki ga imamo še pred seboj
Ko se dolgo ukvarjamo s tem, kaj bi moral spremeniti otrok, lahko v ozadju ostanejo lastne želje. Kaj pogrešamo v svojih odnosih? Česa se veselimo, kadar tema pogovora niso otroci? Kaj smo prelagali na čas, ko bodo odrasli, zdaj pa še vedno odlašamo, ker njihovo življenje ni dovolj urejeno po naših merilih?
Vračanje k lastnim načrtom lahko pomeni tudi sprejemanje negotovosti. Otroku se morda ne bo vse izšlo tako, kot si želimo, pa si vseeno smemo dovoliti zadovoljstvo. Lahko ohranjamo stik, ponudimo pomoč in smo iskreno zainteresirani za njegovo življenje, medtem ko skrbimo tudi za svoje.
Ko nas naslednjič preplavi razočaranje, si vzemimo nekaj časa, preden izrečemo pripombo ali ponudimo nasvet. Poskusimo poimenovati, kaj se je zgodilo: otrok je sprejel odločitev, ki se razlikuje od naših pričakovanj, mi pa ob tem občutimo skrb, žalost ali morda zadrego pred drugimi. Nato se vprašajmo, ali potrebuje našo pomoč, ali njegova odločitev posega tudi v naše življenje ali pa predvsem težko sprejemamo, da si želi nekaj drugega kot mi sami. Od tega je odvisen naš naslednji korak: ponudba pomoči, dogovor o mejah ali ukvarjanje z lastnimi pričakovanji.
Če je otrok zadovoljen, skrbi zase in s svojo izbiro nikogar ne ogroža, lahko svoje razočaranje predelujemo, ne da bi od njega zahtevali spremembo. Morda bomo še nekaj časa žalovali za predstavo o vnukih, drugačni karieri ali življenju bliže domu. V tem času se lahko učimo pogovarjati z njim brez ponavljajočega se preverjanja, ali si je že premislil. Njegovo odločitev lahko spoštujemo, tudi če nam je še vedno težko.
Pri naslednjem srečanju ga zato vprašajmo nekaj, kar si res želimo izvedeti o njegovem življenju, in odgovoru pustimo prostor. Tako bomo postopoma bolje spoznavali človeka, ki je postal. Za odnos bo veliko pomenilo, če bo ob nas lahko govoril tudi o svojih dvomih in težavah, ne da bi moral ob tem zagovarjati celotno življenjsko pot ali skrbeti še za naše razočaranje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
