Zakaj nas mnenja drugih v resnici tako bolijo
En stavek, en pogled ali tišina. Zakaj nas mnenja drugih tako bolijo in kaj se v resnici zgodi, ko jih vzamemo osebno. O bolečini, dvomu vase in notranji opori.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
So vam znani tisti pogovori, ki se končajo povsem običajno, a se po njih počutite notranje prizadete? Nihče ni povzdignil glasu ali odšel užaljen. A kasneje, ko smo sami, se misli vztrajno vračajo k eni pripombi, ki jo je nekdo rekel o nas. Ne morejo se ustaviti ob ideji, da nas nekdo vidi na tak način, kot je bilo izrečeno. Še posebej, če je bil naš namen razumljen drugače, kot smo ga mi doživljali sami, se ne moremo otresti glasu, ki nas grize iz ozadja.
PREBERITE TUDI:
Mnenja drugih lahko res močno zabolijo in ostanejo z nami dlje, kot bi si želeli. Niti ni nujno, da so vsa kruta ali napačna, a bolijo zato, ker zadenejo področje, kjer nimamo utrjene predstave o svoji vrednosti in si še nismo čisto na jasnem, ali smo dovolj. Ali smo sprejemljivi in imamo pravico biti takšni, kot smo.
Ko mnenje zadene tja, kjer nas že peče
V odnosih, na delovnem mestu, v družini ali med prijatelji pogosto ne slišimo le besed, ampak pomen, ki ga na te besede pripnemo s svojo interpretacijo. Najbolj zaboli, kadar mnenje ne govori o tem, kar smo naredili, temveč o tem, kdo naj bi bili.
Ko slišimo stavek, ki zveni kot oznaka, da morda z nami ni lahko, da vse zapletamo, da vedno reagiramo preveč, v telesu to redko pristane le kot informacija. Dotakne se strahu, da smo kot oseba naporni, težavni ali nezaželeni. Podobno je, ko nekdo reče, da “vedno vse pokvarimo” ali “vedno naredimo dramo”. Takšna pripomba ne opiše situacije, temveč človeka, in zato zadane tako globoko. In potem so tu še tisti stavki, ki imajo mehko obliko, a trd učinek: “Saj si v redu, ampak …” V njih je obljuba sprejetosti in hkrati občutek, da se sprejetost umika.
Včasih mnenje niti ni izrečeno, a nas zaboli tišina. Neodziv, odsoten pogled, tudi sporočilo, ki ostane brez odgovora. Ko nimamo ničesar konkretnega, le praznino, začnemo sami postavljati razlago o sebi, a ta je pogosto strožja, kot bi bila katerakoli izrečena tuja beseda.
Psihološko gledano nas mnenja drugih najbolj prizadenejo takrat, ko potrjujejo nekaj, česar se že sami bojimo. Ne ustvarijo bolečine iz nič, temveč jo zadenejo na mestu, kjer je že prisotna. Zato ista pripomba nekoga komaj oplazi, drugega pa v notranjosti podre. Ne zato, ker bi bil drugi “preveč občutljiv”, temveč ker se je dotaknila njegovega starega vprašanja: “Kaj, če je to res?”
Zakaj si mnenja drugih sploh tako zapomnimo
Mnenja drugih so bila zgodovinsko gledano pomembna za človekovo preživetje. Biti sprejet v skupini je pomenilo varnost. Zavrnitev pa izključenost. Čeprav danes živimo drugače, naš živčni sistem še vedno nosi isti genetski mehanizem in se na kritiko pogosto še vedno odzove kot na signal ogroženosti.
Zato se telo običajno odzove hitreje kot razum. Napetost v prsih, vročina v obrazu, tišina, potreba po pojasnjevanju ali obrambi. Šele kasneje pride razmislek, z njim pa tudi dvom vase.
Težava nastane, ko mnenjem drugih začnemo pripisovati večjo težo kot lastnemu občutku za realnost. Ko postanejo glavni filter, skozi katerega presojamo sebe. Takrat mnenje ni več povratna informacija, ampak notranji nadzor, ki nas odvleče stran od lastne presoje.
Kako mnenja drugih izgubijo svojo moč
Odnosa do mnenj drugih ne moremo spremeniti čez noč. Gre za počasen proces, v katerem se začnemo bolj čuječe ustavljati pri svojih občutkih. Ko začutimo, da nas mnenje prizadene, namesto, da informaciji verjamemo, jo zavestno preverimo s svojega zornega kota. Ali se mnenje res ujema z našimi izkušnjami? Govori o nečem, kar lahko vzamemo kot povratno informacijo, ali pa se le dotika našega starega dvoma, ki se vedno znova oglaša?
Sčasoma usvojimo, da mnenja niso več avtomatska sodba o naši lastni vrednosti, temveč informacija, ki jo je mogoče presoditi. Ko tako utrdimo svojo notranjo orientacijo, mnenja drugih sicer še vedno obstajajo, a izgubijo moč, da bi odločala namesto nas.
Pomemben premik se zgodi, ko si dovolimo, da nas mnenje zaboli, a mu ne verjamemo takoj. Ko si priznamo občutek, a se ne prepustimo sodbi. Vzamemo si čas, da preverimo, ali to, kar slišimo, res sovpada z našimi izkušnjami, vrednotami in dejstvi. Zrel odnos do mnenj drugih pomeni, da ta niso merilo naše vrednosti, temveč ena od mnogih informacij, ki jih lahko umestimo.
Posebno poglavje: mladostniki in bolečina mnenj
Pri mladostnikih je ta občutljivost še izrazitejša. Ne zato, ker bi bili manj odporni, temveč ker se njihova identiteta še oblikuje. Mnenja vrstnikov, sošolcev, učiteljev in staršev imajo v tem obdobju izjemno moč. So del procesa, skozi katerega mlad človek šele ugotavlja, kdo je.
Pri mladostnikih je ta notranja orientacija še v nastajanju, zato mnenja drugih pogosto ne delujejo kot ena od informacij, temveč kot odgovor na vprašanje, kdo sploh so.
Zato ni redko, da mladostniki delujejo samozavestni navzven, znotraj pa so polni dvomov. Nihajo med potrebo po pripadnosti in željo po avtonomiji. Med tem, da bi bili videni, in strahom, da bodo izpostavljeni. Ena oznaka v razredu, en posmeh na družbenih omrežjih, en komentar o videzu ali značaju lahko zveni kot dokončna resnica in ne kot trenutek, ki bo minil.
Tu je vloga odraslih ključna. Ne v tem, da mnenja drugih relativiziramo z lahkimi tolažbami, temveč da pomagamo razumeti, da to, kar nekdo izreče, ne sme avtomatsko postati resnica o nas. Da pripomba o vedenju ne zdrsne v sklep, da je z nami kot osebami nekaj narobe. Mladostniki ne potrebujejo zagotovil, da so popolni, ampak občutek, da so v procesu in da jim ni treba biti definirani z eno besedo ali eno izkušnjo.
Ko mnenje postane samo mnenje
Mnenja drugih bodo vedno obstajala. Ljudje komentirajo, presojajo, sklepajo. Včasih iz skrbi, včasih iz navade, včasih iz lastne nelagodnosti. Ključno vprašanje ni, kako preprečiti, da bi kdo imel mnenje o nas. Ključno je, ali bomo zaradi tega mnenja izgubili zaupanje vase.
Ko se notranja opora počasi gradi, se v nas pojavi trenutek premora. Preden se sesujemo ali branimo, najprej preverimo. Je to res? Je bilo to pošteno do mene? Je to res moje? In že ta premor pogosto pomeni razliko med tem, da nas mnenje drugega določi, ali pa ga zgolj slišimo in pustimo, da gre mimo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
