Arhiv NTRC

Ko je prvič prikorakala v naše uredništvo kot »sveže pečena« diplomantka slovenskega jezika, nas je kar malo skrbelo, ali bo s svojim šolskim znanjem lahko ukrotila novinarske mačke, ki so po letih prakse menili, da ne potrebujejo nobenih popravkov. Nekaj razprav je bilo občasno v smislu »al prav se piše ...«, a česa hujšega ni bilo in tako je postal lektorski pregled besedila samoumeven del postopka priprave časopisa. Hvalabogu, da je tako, smo marsikdaj ugotavljali, ko je Tanja opazila naše oslarije in »šlamparije«, napačna imena, čudne stavčne konstrukcije ... in jih označila z zeleno barvo, da so takoj vidne. Zakaj ne z rdečo? »Že v osnovni šoli sem sanjala, kako bi z rdečo popravljala besedila. A na zaslonu je to preveč agresivna barva, zelena je bolj prijazna. Sicer pa včasih uporabim še katero drugo barvo, kot ste opazili,« se nasmeji, ob čemer doda, da je vesela, da lahko opravlja to delo. »Lektoriranje mi daje občutek, da ohranjam strokovno znanje, ga uporabljam v praksi, pri čemer vedno najdem primere, ko moram pobrskati še za kakšnim podatkom ... Ob tem je dobro tudi to, da vem, kaj se dogaja v naših krajih. Če tega ne bi počela, vprašanje, ali bi sploh vedela, kdo je župan Laškega,« pove malo v šali. Prav smeh in dobra volja sta aduta, na katera stavi tudi pri delu z otroki. Da je pri pouku slovenščine včasih težko biti zabaven, je jasno, a Tanja se trudi, da tudi pri najbolj težkih slovničnih pravilih najde zabavne primere, ki otrokom ostanejo v spominu.

Vredna zaupanja

Njena izobraževalna pot je bila zanimiva, saj se je po osnovni šoli v Laškem vpisala v srednjo zdravstveno šolo v Celju in se nato odločila za študij slovenskega jezika v Ljubljani. Si je sploh želela biti učiteljica? Pravi, da je imela več želja in da so jo od nekdaj zanimale različne stvari, od naravoslovja do slovenščine. Na tihem je sicer sanjala o medicini in o tem, da bi postala zdravnica za srce in ožilje. A zaradi prirojenih težav z vidom te svoje želje ni mogla uresničiti. Tako je izbrala nekaj, v čemer prav tako uživa. V petem razredu jo je učiteljica slovenščine navdušila za branje in vse, kar je povezano z jezikom. Svoje navdušenje zdaj Tanja prenaša na mlajše in če že ni zdravnica za srce, lahko otrokom vsaj pomaga reševati njihove srčne težave. A ne le teh. Primerov, ko se ji zaupajo, ji povedo, kaj jih teži in kakšne stiske doživljajo, ni malo. Ponosna je na to, da so ocenili, da je vredna zaupanja. »Eden od otrok mi je povedal, v katero sošolko je zaljubljen. Njegova mama je to izvedela in želela, da ji to povem. Nisem mogla zlorabiti njegovega zaupanja,« se spominja Tanja, ki jo najbolj bolijo stiske otrok, saj je tudi sama v otroštvu zaradi težav z očmi morala preživeti marsikaj grenkega. A jo je to spremenilo v borko, ki se je ves čas trudila, da bi dokazala, da zmore.

Tudi pri otrocih začuti, ko je nekdo v težavah ali če trpi. »Ko ga vprašam, kaj je narobe, je pogosto presenečen, da sem sploh kaj opazila,« pravi. Kot razredničarka otroke dobro pozna in na voljo jim je vselej, kadar jo potrebujejo. »V šoli so pogosto prišli samo poklepetat, povedat kakšno šalo. Zdaj je malo težje, a najdem načine. Zelo radi se pogovarjajo in veliko jim pomeni že to, da sem jim na voljo, da jih poslušam in jim po najboljših močeh iskreno pomagam. Marsikaj se da in otroci to cenijo in vračajo, ko ugotovijo, da si iskren,« pravi učiteljica, za katero pravijo, da ima prirojeno naravno avtoriteto. »Nikoli ne kričim, če nekaj rečem, da ne smejo, potem poiščem kaj drugega, s čimer lahko to nadomestijo.«

Opora mentorice

Za delo z otroki znanje iz šole ne zadošča. Treba je imeti veliko razumevanja, ljubezni in odprto srce za vse, da lahko človek razume in jim stoji ob strani v najbolj občutljivih letih. Dragoceno je tudi, če se lahko uči od bolj izkušenih. Pri prvih učiteljskih korakih je imela Tanja na srečo odlično mentorico, s katero sta postali prijateljici in še vedno je njena opora, ko potrebuje nasvet. »Romana Juvan je bila že moja učiteljica in vedno moj vzor na učiteljski poti. Strokovno nisem imela nikoli težav ali strahu pri delu v razredu, čutila pa sem primanjkljaj na človeškem področju. Ona je bila in je vedno pripravljena pomagati, mi stati ob strani. Če nje ne bi bilo, bi bila verjetno drugačna kot učiteljica …«

V zadnjih tednih preživlja dopoldneve ob računalniku in s pomočjo spletne aplikacije Zoom ter v kombinaciji s spletno učilnico poučuje na daljavo. »Učenci so dejali, da jim je lažje, če sem z njimi na videopovezavi, ker lahko takoj vprašajo, sicer bi mnogi ob prvih težavah obupali.« Nove razmere, ki ne morejo nadomestiti dela v šoli, so naporne tudi za njo. Priprav je veliko, pri izbiri snovi je treba ravnati premišljeno ter težja poglavja prihraniti za čas po vrnitvi v šolo. »Manjka mi zlasti to, kar je pri jeziku pomembno, in sicer uvid, ali je otrok prav slišal mojo razlago, saj povezava lahko prekinja, ter kaj si je napisal v zvezek. Prej sem lahko vse to napisala na tablo in preverjala, kako so učenci prepisali. Zdaj lahko sicer dam zapise na zaslon, da jih vidijo, a potem ne vidim otrok,« pojasnjuje in dodaja, da najbolj pogreša stik z njimi.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku