Lidija Cizel

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Učenci OŠ Bizeljsko smo ob dnevu starejših medse povabili sokrajanko, gospo Rozalijo Nemec, rojeno Kajs, ki je dopolnila 97 let. Rojena je bila v Stari vasi.

V šolski jedilnici smo se zbrali ob 8. uri in pozdravili gospo Rozalijo. Najprej je Karla prebrala odlomek iz njene pripovedi, ki je bila objavljena v knjigi 3011 jih je šlo… V njej se gospa Rozalija spominja vojnih dni in izgnanstva v Nemčijo. Takrat je bila stara dvajset let. Med vojno je delala v bolnišnici v kuhinji. Tam je spoznala Verico z Dobove in njuno prijateljstvo je trajalo vse življenje. Po vojni je živela na kmetiji, na kateri gospodinjila in kmetovala. Rodila je hčerko in sina. Zdaj ima pet vnukov in štiri pravnuke. Živi z družino vnuka Marka in je srečna.

Njeni otroški dnevi so bili bolj žalostni; takrat je bila revščina. V šolo je hodila pol ure peš. V šoli so pisali na tablice, zvezkov niso imeli. Če so nagajali, so bili tepeni. Niso imeli veliko športa, še žog ni bilo in tudi časa za igro ni bilo veliko. Spomni se, da je v drugi razred prišel učenec med šolskim letom, vendar zanj ni bilo več prostora. Gospa Rozalija je bila odlična učenka in je »preskočila« v tretji razred.

Zdaj rada lika. Vstane okoli osme ure, spat pa tudi gre kmalu po osmi zvečer. Včasih še kuha. Takrat skuha to, kar imajo s pravnukoma najraje – fižolovo juho in hrenovke.

Otrokom bi svetovala, da bi šli več v naravo, da ne bi samo gledali televizije in bili v hišah. Otroke ima zelo rada. Pravnuki jo »gor držijo«, kot je rekla. Najbolj je vesela, ko so vsi člani družine zbrani doma.