Profimedia

Slovenija je z zakonom o dolgotrajni oskrbi naredila pomemben korak v smeri bolj humane, dostopne in urejene skrbi za starejše ter za vse, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnem življenju. S 1. julijem 2025 vstopa v veljavo nov sistem, ki bo omogočal pravico do brezplačnih storitev oskrbe na domu, dostop do oskrbovalcev ter podporo družinskim oskrbovalcem.

A kako je dolgotrajna oskrba urejena v državah, kjer jo poznajo že desetletja? Poglejmo primere Nemčije, Nizozemske in Švedske – ter preverimo, katere njihove rešitve so se izkazale za učinkovite.

Nemčija: zavarovanje kot temelj sistema

Nemčija je dolgotrajno oskrbo sistemsko uredila že leta 1995 z uvedbo obveznega zavarovanja (Pflegeversicherung), ki ga plačujejo vsi zaposleni in upokojenci. Sistem temelji na solidarnosti – sredstva prihajajo iz prispevkov, ne iz davkov.

Vsak upravičenec lahko izbira med denarno podporo, če oskrbo izvajajo družinski člani, ali profesionalno oskrbo, ki jo izvajajo registrirani ponudniki. Podobno kot v Sloveniji uporabnike razvrščajo v pet razredov glede na stopnjo odvisnosti. Digitalni pripomočki, kot so senzorji in varnostni alarmi, so standard, prav tako so pogosti pomočniki na domu iz vzhodne Evrope – tudi iz Slovenije.

Nemški model jasno kaže, da se finančna podpora družini in razvoj profesionalnih storitev ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. V ospredju je zanesljiv, vnaprej znan sistem prispevkov, ki zagotavlja stabilno financiranje in predvidljive pravice.

Nizozemska: pravica do oskrbe iz javnega sistema

Nizozemska je dolgotrajno oskrbo opredelila kot temeljno pravico – v okviru javne sheme WLZ (Zakon o dolgotrajni oskrbi). Oskrbovanci imajo pravico do pomoči, ko jo potrebujejo, ne glede na njihov finančni položaj.

Okoli 80 odstotkov uporabnikov ostaja v domačem okolju, kjer jim pomagajo timi skupnostne zdravstvene nege, kot je znani model Buurtzorg – majhne skupine medicinskih sester, ki uporabnika poznajo osebno. Posamezniki imajo možnost tako imenovanega osebnega proračuna, s katerim lahko sami izbirajo izvajalce storitev. Digitalne rešitve in telemedicina so že vrsto let vključene v osnovne storitve.

Čeprav je sistem med dražjimi v Evropi, omogoča veliko samostojnosti, preprečuje institucionalizacijo in povečuje kakovost življenja. Še posebej učinkovit je pri zgodnjem prepoznavanju potreb – uporabnik ni odvisen od pobude družine, ampak do storitev dostopa sam.

Švedska: moč lokalne skupnosti

Na Švedskem je dolgotrajna oskrba v pristojnosti občin, ki jo financirajo iz kombinacije občinskih proračunov, državnih sredstev in simboličnih doplačil uporabnikov. Storitev na domu je za uporabnike brezplačna, organizacija oskrbe pa je izredno decentralizirana in odzivna.

Občinski timi ocenjujejo potrebe posameznika in sprožijo pomoč brez čakanja na formalno prošnjo. Oskrbovalci redno obiskujejo uporabnike, spremljajo njihovo stanje in preprečujejo poslabšanja, s čimer se razbremenjujejo bolnišnice in institucije. Razvita je tudi mreža manjših skupnostnih domov. Digitalne storitve, kot je videopomoč, so že dolgo del vsakdanjika.

Švedi veliko vlagajo v izobraževanje oskrbovalcev in v sistematično spremljanje kakovosti storitev, kar uporabnikom zagotavlja občutek varnosti in predvidljivosti.

Slovenija: priložnost za premišljen razvoj

Slovenija z uveljavitvijo zakona o dolgotrajni oskrbi 1. julija 2025 vstopa v novo obdobje. Uporabniki bodo imeli dostop do osnovnih storitev oskrbe na domu, kot so pomoč pri osebni higieni, oblačenju, gospodinjskih opravilih in ohranjanju samostojnosti. Za svojce, ki oskrbujejo družinske člane, bodo na voljo programi razbremenitve in usposabljanja, pozneje tudi denarni prejemki.

V primerjavi z državami, kot so Nemčija, Nizozemska ali Švedska, smo šele na začetku poti, a prav zato lahko določene stvari postavimo bolj sodobno. Slovenija ima priložnost, da sistem zasnuje premišljeno, z vgrajenimi mehanizmi za nadgradnjo, z digitalnimi rešitvami in vključevanjem lokalne ravni.

Ker sistem nastaja na novo, brez starih administrativnih bremen, obstaja možnost, da storitve in pravice prilagodimo slovenskemu okolju – manjšim občinam, starajočim se skupnostim in potrebam družinskih oskrbovalcev.

Uspešnost bo odvisna od jasne organizacije, učinkovitega financiranja in sodelovanja med državo, občinami in izvajalci. Če bodo uporabniki slišani, sistem prilagajan, kakovost spremljana in izboljšana, ima Slovenija možnosti, da ne le dohiti, temveč v določenih vidikih celo prehiti države z dolgoletno tradicijo dolgotrajne oskrbe.