Profimedia

Arktika je območje znotraj severnega polarnega kroga, ki vsebuje velike in dragocene naravne vire. Eden od glavnih vzrokov za strateški pomen Arktike v zadnjih letih je globalno segrevanje. Arktika se segreva veliko hitreje kot preostali del Zemlje, led se hitro tali. Ob takem tempu bi se po nekaterih napovedih že v naslednjih 10–15 letih v poletnem času led skoraj v celoti umaknil, kar bi celoten arktični krog in okolico spremenilo v pomemben del pomorske trgovine, saj bi odprlo tri nove pomorske poti med Pacifikom in Atlantikom.

Prva je severovzhodni prehod, ki poteka ob ruski obali in se že razvija kot trgovska in energetska povezava med Kitajsko in Rusijo, zlasti za prevoz plina s polotoka Jamal v Sibiriji. Druga je severozahodni prehod, ki poteka ob kanadski obali, vendar je zaradi težkih plovnih pogojev in političnih zapletov manj uporabna. Tretja pa je transpolarna pot, ki je najkrajša pot med Pacifikom in Atlantikom ter poteka neposredno čez Arktični ocean. Islandija bi lahko igrala ključno vlogo kot logistično središče, kar potrjuje tudi gradnja velikega kitajskega veleposlaništva v Reykjaviku.

Pod arktičnim ledom leži skoraj četrtina svetovnih zalog plina in nafte, tam so tudi dragoceni strateški in geopolitični položaji ter pomembne trgovske poti.

Ogromne zaloge plina in nafte

Osem držav si lasti Arktiko – Rusija, Kanada, ZDA, Islandija, Norveška, Švedska, Finska in Danska. Država, ki bo dosegla prevlado nad območjem, bo imela tudi pravico do dobička, ki se skriva pod vedno tanjšim arktičnim ledom. Arktična regija trenutno proizvede približno desetino svetovne nafte in četrtino zemeljskega plina, po raziskavah Ameriškega geološkega zavoda pa se v Arktiki nahaja približno 13 odstotkov vseh svetovnih naftnih virov in približno 30 odstotkov vseh virov zemeljskega plina: Konkretno to pomeni približno 90 milijard sodčkov nafte, 44 milijard sodčkov zemeljskega plina in 1,5 bilijona kubičnih metrov obnovljivega zemeljskega plina, kar je petina svetovnih neodkritih virov. Če k temu dodamo še številna nahajališča mineralnih rud ter redkih zemelj, je jasno, zakaj je to območje na vrhu seznama ključnih prioritet za velesile ZDA, Rusijo in Kitajsko, ki si prizadevajo za prevlado.

Profimedia

Ruske vojaške naložbe

Rusija v veliki meri povečuje naložbe v vojaško infrastrukturo v regiji: na severu gradi nove vojaške baze in proizvaja na desetine novih ledolomilcev, ustanovljeni pa sta bili tudi dve »arktični brigadi«. Povečalo se je tudi število poletov ruskih bombnikov vzdolž severne norveške obale ali čez severni tečaj s polotoka Kola. Teritorialne zahteve na Arktiki so se začele leta 2007, ko je ruski ledolomilec na morsko dno štiri kilometre južno od severnega tečaja zasadil nacionalno trobojnico. V zadnjih nekaj letih je poleg Rusije in Kanade ozemlje na Arktiki zahtevala tudi Danska. V središču spora je greben Lomonosov, 1800 km dolgo podvodno gorovje, ki Arktiko deli na dva dela.

Arktika ima tudi velik vojaški pomen. Ker predstavlja najkrajšo pot med Rusijo in Severno Ameriko, bi v primeru konflikta ruske medcelinske balistične rakete letele prav nad tem območjem.

Kitajci vse bolj prisotni

Kitajska se že od zgodnjih let tega stoletja aktivno vključuje v arktične zadeve, sprva predvsem na Islandiji. Danska in ZDA sta izrazili odpor do kitajskega vpliva, kar je Peking spodbudilo k iskanju zavezništev drugje, predvsem z Rusijo. Hkrati Kitajska povečuje svojo vojaško prisotnost v regiji. Od leta 2021 kitajske vojne ladje redno patruljirajo po teh vodah. Leta 2022 so ZDA opazile prisotnost skupne flote ruskih in kitajskih ladij le 160 kilometrov od otoka Kiska na Aljaski. Ameriški predsednik Donald Trump ponovno razmišlja o možnosti, da bi Grenlandijo postavil pod ameriški nadzor. V ameriški vojaški bazi Thule (zdaj vesoljska baza Pituffik) na Grenlandiji so ZDA namestile in vzdržujejo napreden sistem zgodnjega opozarjanja na morebitne raketne napade iz Rusije. Poleg tega baza služi tudi kot logistični center za ameriška in Natova letala.

Profimedia