Profimedia

Potem ko so države članice WHO v ponedeljek sporazum o obvladovanju prihodnjih pandemij vendarle potrdile na pristojnem odboru, je v torek sledilo še sprejetje sporazuma na letni skupščini WHO.

"Zmaga za javno zdravje"

Po treh letih pogajanj na skupščini WHO sprejeli sporazum o obvladovanju pandemij

Okoli sporazuma se že vse od konca pandemije covida-19 dviga veliko prahu, a je o njem v resnici prelitega malo črnila, saj so glede tega vprašanja več kot tri leta potekala mukotrpna pogajanja med državami članicami WHO. Ključni cilj sporazuma, ki bo zavezujoč le za tiste države, ki ga bodo ratificirale, je zagotoviti, da bo svet bolj odporen na prihodnje pandemije. Temelji na načelih pravičnosti, solidarnosti in preglednosti, po navedbah WHO pa je ključni temelj tudi spoštovanje suverenih pravic držav. WHO želi v prvi vrsti na tem področju okrepiti sodelovanje in usklajevanje med državami, mednarodnimi organizacijami, civilno družbo in drugimi deležniki, da bo odziv na prihodnje pandemije boljši kot v primeru covida.

Razkorak med bogatimi in revnimi

Težave z izmenjevanjem podatkov so med pandemijo covida razgalile veliko ranljivost, ki jo ima svet v boju s pandemijami. V ZDA so na eni strani Kitajski očitali pomanjkanje transparentnosti pri vprašanju izvora virusa, revnejše države, ki so se srečevale z zamudami pri dobavi dragih cepiv, ki so jih seveda pograbili bogati, pa so na drugi strani zahod obtoževale, da v zameno za podatke o pandemiji prejmejo premalo. Kot je za ameriško revijo C&EN poudaril malezijski raziskovalec in pravnik K. M. Gopakumar, si države v razvoju želijo sistem, ki bo temeljil na »medsebojnem zaupanju in sodelovanju. To manjka in to moramo popraviti.«

Zaradi teh perečih vprašanj so pogajanja tudi trajala tako dolgo. Bogate države so namreč vztrajale pri stališču, da mora vsaka delitev pravic intelektualne lastnine potekati na prostovoljni bazi, medtem ko so v revnejših državah opozarjali, da to potem niso nič več kot prazne obljube. Na koncu so v sporazumu sklenili neke vrste kompromis, ki pa je precej nagnjen v korist bogatih. Pri sprejemanju tovrstnih odločitev, povezanih z javnim zdravjem, bodo države suverene, medtem ko bo izmenjava tehnologije in znanja za razvoj zdravil, kar je bilo še eno pereče vprašanje, potekala v skladu s »sporazumno dogovorjenimi pogoji.« Bogate države so namreč vestno zavračale pozive, da bi bila ta izmenjava obvezna.

Profimedia

Trd oreh, ki ga morajo še streti

A bo pot do končne ratifikacije sporazuma, ki ga mora ratificirati najmanj 60 držav članic WHO, predvidoma še trnova. Nedorečena namreč ostaja ena od ključnih točk sporazuma, o kateri se še vedno pogajajo in jo bodo v prihodnosti, če bo dosežen dogovor, vnesli v aneks k sporazumu.

Države članice se namreč ne morejo sporazumeti o vprašanju izmenjave podatkov o patogenih s farmacevtsko industrijo ter tem, kdo in koliko bo za to plačal. Sporazum namreč predvideva vzpostavitev sistema za dostop do patogenov in delitev koristi (PABS - Pathogen Access and Benefit-Sharing), ki ga bo vodila novo ustanovljena medvladna delovna skupina. Gre za trd oreh, saj želi WHO prek te platforme omogočiti, da bi posamezne države podatke o patogenih v najhitrejšem možnem času posredovale farmacevtskim podjetjem, slednje pa bi nato z njimi delile potencialne možnosti zdravljenja, ki bi jih razvile na podlagi teh podatkov. Posledično prihaja do trenj med razvitimi državami in državami v razvoju, saj framacevtska podjetja v prvih vrsti gledajo na dobiček, revnejše države pa skrbi, da bi s takojšnjim posredovanjem podatkov izgubile vzvod, da pridejo do potencialnih cepiv oziroma zdravil, ki bi jih razvila ta ista farmacevtska podjetja. V sistemu bi lahko, če se za to odločijo, sodelovala tudi podjetja iz držav, ki niso članice WHO, to pomeni, da bi lahko sodelovala tudi ameriški farmacevtski velikani. ZDA so namreč napovedale umik iz WHO.

V sporazumu je sicer navedeno, da bo WHO v primeru, ko bo razglasila pandemijo, »v realnem času zagotovila dostop« do 20 odstotkov s tem povezanih zdravil in izdelkov, ki jih razvijejo farmacevti, od tega jih bo 10 odstotkov državam namenila v okviru donacij, 10 odstotkov pa po dostopnih cenah. Te izdelke, posebej razvite za boj s pandemijo, vključno z zdravili, cepivi in diagnostičnimi orodji, bi nato razdelili »pošteno« in »pravično,« in sicer glede na potrebe in ocene tveganj na javno zdravje, pri čemer bo posebna pozornost posvečena potrebam držav v razvoju.

Gopakumar je poudaril, da je bila farmacevtska industrija glede tega vprašanja doslej »zelo nefleksibilna,« zato pričakuje, da bo še naprej vestno branila svoje interese in bo z državami delila le najnujnejše. Na drugi strani v farmacevtski industriji opozarjajo, da bi lahko »pretirana regulacija« v okviru sporazuma zavrla inovacije, s tem pa razvoj nujno potrebnih zdravil in cepiv.

Sporazum bo tako do sprejetja aneksa »zamrznjen v času,« je nedavno dejala ena od direktoric ženevskega raziskovalnega centra Global Health Centre Suerie Moon. Šele po sprejetju aneksa, ki ga bodo obravnavali šele na Generalni skupščini WHO prihodnje leto, ga bodo države članice lahko ratificirale.

Sporazum sicer vključuje še številne druge podrobnosti. Med drugim precej temeljiteje naslavlja tveganja, ki ga predstavljajo bolezni zoonotskega izvora. Da bi zmanjšali tveganje prenosa virusov z živali na ljudi in izbruhe odkrili čim hitreje, so se države članice zavezale, da bodo okrepile nadzor divjih živali in tudi svoje zdravstvene sisteme ter uvedle nekatere preventivne ukrepe, vključno z rutinskim cepljenjem in večjim obvladovanjem bioloških tveganj v laboratorijih.