Profimedia

Statistični podatki kažejo na zaskrbljujoč trend. Po podatkih policije je bilo leta 2023 zabeleženih približno 1.400 primerov medvrstniškega nasilja, medtem ko je bilo v letu 2024, samo do septembra zabeleženih več kot 1.600 primerov. Na policiji so na takratni novinarski konferenci povedali, da narašča število kaznivih dejanj, kjer je osumljenec star med 14 in 18 let, žrtev pa je otrok oziroma mladoletnik. Prav tako naj bi se povečevalo število kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Če se malo spomnimo - med odmevnejšimi primeri je bil zagotovo incident v Celju, kjer je skupina osnovnošolk fizično napadla vrstnico, dogodek pa so posneli in delili na družbenih omrežjih. Policija je identificirala pet mladoletnih osumljenk, zoper katere je uvedla kazenski postopek zaradi nasilništva. Žrtev je po incidentu doživljala nadaljnje grožnje in ustrahovanje s strani sošolk. Konec marca letos je slovensko javnost pretresel še en primer nasilja med mladoletniki; tokrat sicer na Ptuju, ki je bil prav tako razkrit preko posnetka, objavljenega na družbenih omrežjih. Na eksplicitnem in šokantnem posnetku, je bilo razvidno, kako skupina osnovnošolcev prisili vrstnika, da kleči na tleh, medtem ko so ga udarjali v obraz. Policija je takoj pozvala javnost, naj ne širi posnetkov, saj to lahko dodatno škodi žrtvi in preiskavi, izvedli so več hišnih preiskav in pridržala enega mladoletnika. Dogodek je sprožil številne odzive javnosti, od šoka in ogorčenja do razprav o odgovornosti staršev, šol in širše družbe. Ravnatelj osnovne šole je izrazil zaskrbljenost nad pomanjkanjem odziva staršev in opozoril na potrebo po večji vključenosti družin v reševanje tovrstnih težav.

Strokovnjaki opozarjajo, da se medvrstniško nasilje ne pojavi nenadoma in iz nič, temveč je pogosto posledica prepletanja več dejavnikov, ki se razvijajo skozi čas in okolje, v katerem otrok odrašča. Eden ključnih problemov je pomanjkanje zgodnje prepoznave stisk in vedenjskih težav pri otrocih. Številni znaki, kot so umikanje, nenadne spremembe v vedenju, agresija ali socialna izolacija, ostajajo prezrti ali napačno interpretirani. Učitelji in šolsko osebje pogosto nimajo ustrezne izobrazbe ali usposobljenosti za pravočasno zaznavanje teh znakov, pri čemer so posebej prikrajšane šole na podeželju, kjer je dostop do šolskih svetovalnih delavcev in psihologov omejen.

Poleg tega je v marsikateri šoli še vedno prisotna kultura »ne vtikaj se«, kjer vrstniki nasilje pogosto opazujejo, a se nanj ne odzovejo ali ga celo tiho tolerirajo, včasih tudi zaradi strahu, da bodo postali naslednje tarče. Šole se sicer trudijo izvajati različne preventivne programe, vendar so ti pogosto projektno financirani, kar pomeni, da trajajo omejen čas in nimajo dolgoročnega učinka. Številne ustanove si želijo sistemskih rešitev, ki bi jim omogočile redno vključevanje preventivnih vsebin v vsakdanje šolsko delo.

Drugi pomemben dejavnik je socialna stiska v družinah. Otroci, ki prihajajo iz okolij z več težavami – revščina, alkoholizem, nasilje med starši, duševne bolezni – imajo večje tveganje, da bodo nasilje bodisi doživljali bodisi ga izvajali. V takih primerih šola pogosto prevzema vlogo edinega stabilnega okolja v življenju otroka, a brez tesnega sodelovanja s centri za socialno delo in psihosocialno podporo so možnosti za uspešno obravnavo omejene.

Pomembno vlogo pri razraščanju nasilja ima tudi digitalno okolje. Družbena omrežja, klepetalnice in različne aplikacije omogočajo, da se nasilje ne konča, ko otrok zapusti šolske zidove. Ravno nasprotno – spletno nadlegovanje (cyberbullying) je pogosto hujše, saj poteka neprestano, brez nadzora odraslih in brez časovnih omejitev. Otroci lahko doživljajo posmehovanje, širjenje govoric, izsiljevanje ali javno poniževanje, pri čemer so agresorji pogosto prikriti za anonimnimi profili, žrtve pa nimajo občutka, kje se nasilje začne in kdaj se konča.

Strokovnjaki zato opozarjajo, da je za učinkovito preprečevanje nasilja med vrstniki nujna sistemska in celostna strategija. Ta mora vključevati zgodnje prepoznavanje težav, krepitev kompetenc strokovnih delavcev, redne in stalne preventivne aktivnosti, podporo družinam in nadzor nad digitalnim okoljem. V nasprotnem primeru bodo tudi najboljši protokoli ostali le črka na papirju, realnost na hodnikih slovenskih šol pa še naprej prizorišče tihega trpljenja.

Šole v Sloveniji imajo vzpostavljene uradne protokole za obravnavo primerov medvrstniškega nasilja, vendar se v praksi ti pogosto izkažejo za premalo učinkovite ali nedosledno izvedene. Po pravilniku mora šola ob zaznavi nasilja takoj vključiti več deležnikov: razrednika, svetovalno službo, ravnatelja in starše vseh vpletenih otrok. V hujših primerih, zlasti kadar gre za fizično nasilje, grožnje ali sum kaznivega dejanja, je šola dolžna obvestiti tudi center za socialno delo in po potrebi policijo. Vse to naj bi zagotovilo hitro in usklajeno ukrepanje, preprečevanje ponavljanja nasilja ter zaščito žrtve. A praksa kaže, da pogosto pride do zamud, neustrezne komunikacije med deležniki ali neenotnega razumevanja, kako postopati. Nekatere šole ukrepajo hitro in odločno, druge se bojijo konflikta s starši ali slabega publiciteta in zato zamolčijo ali omilijo resnost dogodkov.

Na državni ravni je bila po več medijsko odmevnih primerih nasilja ustanovljena Delovna skupina za preučitev učinkovitosti obravnave tovrstnih primerov. V njej so sodelovali predstavniki različnih ministrstev – za šolstvo, zdravje, delo in notranje zadeve – ter strokovnjaki s področja vzgoje, varstva otrok in varovanja človekovih pravic. Namen skupine je bil analizirati obstoječe ukrepe in predlagati konkretne rešitve za izboljšanje odziva sistema. Med predlogi so bile uvedba kriznih timov na šolah, možnost premestitve nasilneža namesto žrtve, boljše usposabljanje učiteljev in obvezno beleženje primerov v enotno evidenco. A kritiki opozarjajo, da se je veliko vsebin ustavilo pri dobrih namenih. Po prenehanju delovanja skupine ni bilo zagotovljenega kontinuiranega nadzora nad izvajanjem priporočil, šole niso prejele dodatnih sredstev ali kadrov za izvajanje novih nalog, sistemske rešitve pa ostajajo razpršene. V mnogih primerih breme izvajanja protokolov pade predvsem na šolsko svetovalno službo, ki je pogosto podhranjena – marsikatera osnovna šola ima le enega svetovalnega delavca, ki pokriva več sto učencev.

Kljub obstoju protokolov tako še vedno prihaja do primerov, ko žrtve ostanejo brez zaščite, nasilje traja več mesecev, ali pa so ukrepi neučinkoviti, ker se izvajajo prepozno ali ne vključujejo vseh pristojnih institucij. Strokovnjaki poudarjajo, da so protokoli sicer nujen in pomemben okvir, vendar brez ustrezne podpore v praksi – v obliki kadra, časa, izobraževanj in sodelovanja z zunanjimi institucijami – sami po sebi ne zadoščajo. Potreba po celostnem pristopu, ki vključuje šole, starše, socialne službe, policijo in zdravstvene ustanove, ostaja. Treba je opolnomočiti opazovalce nasilja, saj ti lahko s svojim odzivom pomembno prispevajo k preprečevanju. Policija je začela izvajati preventivne akcije in sodelovati z mladimi preko projektov, kot je Kreakcija, ki spodbuja ustvarjanje komunikacijskih projektov na temo preprečevanja nasilja.

Kampanja »Odpikajmo nasilje«, ki jo vodi RTV Slovenija, je ena izmed pobud za ozaveščanje o problematiki medvrstniškega nasilja. Njen zaščitni znak so štiri pike, ki pomenijo štiri zaveze proti nasilju nad vrstniki. Vsak, ki si jih nariše na hrbtno stran dlani, sprejme te štiri zaveze in se s tem pridruži kampanji.

Medvrstniško nasilje v Sloveniji narašča, kljub obstoječim ukrepom in protokolom. Potrebne so konkretne spremembe v izvajanju ukrepov, večja odgovornost vseh vpletenih in celostni pristop k reševanju problema. Le tako bomo lahko zagotovili varno in spodbudno okolje za vse otroke in mladostnike.