Šimen Zupančič

Aktiviste Inštituta osmi marec so v zadnjem času pretresle zgodbe ljudi, ki so pristali za zaprtimi zidovi naših zavodov. Ljudi, ki so tam preživeli mesece, leta, desetletja, vse življenje. Neredko povsem po nepotrebnem. Trudili se bodo, da ne bosta več obstajali dve Sloveniji. Ena, v kateri imajo ljudje pravico do svoje sobe, intime, svobode, do tega, kdaj si bodo skuhali kavo; in druga, kjer je to znanstvena fantastika. Na nujnost spremembe sistema, pri nas je tako zaprtih preveč ljudi, in na kršenje človekovih pravic nas že nekaj let opozarjajo tudi mednarodne organizacije.

Tam izgubiš samega sebe

Viktorija Pečnikar je nekdanja zaposlena v enem od posebnih socialnovarstvenih zavodov in ima številne izkušnje iz več različnih tovrstnih ustanov. Kaj se skriva za okni z rožicami, za na videz povsem prijetnimi prostori? »To ti vzame dostojanstvo. Govorimo o zaprtih sistemih, svojstvenih planetih, kjer težko zaživiš svoje življenje. Tam nisi ti. Sama sem po treh letih dela ugotovila, da to ni svet zame, čeprav sem bila v poziciji moči – zaposlena. Večina sodelavcev, zaposlenih tam, je dobrih. A sam sistem je tisti, ki jemlje ljudem, ruši dostojanstvo ranljivim – tistim, ki so v tem od jutra do večera. Tako nimajo možnosti izbora, niti za razmišljanje o tem, kaj bi počeli, kdo sploh so. Voden si od začetka do konca, izgubiš samega sebe. Nimaš svoje sobe, intime, zasebnosti; ne moreš se zaljubiti, a tudi če se, imaš zelo malo možnosti, da boš z ljubljeno osebo doživel trenutek, sekundo ali dve intimnosti. Nemogoče.«

Najbolj se je je dotaknila zgodba o miroljubnem gospodu, ki je v zavodu dobil etiketo zmikavta. Kadar je kje komu kaj zmanjkalo, je to verjetno bil on. Prisodili so mu, da ima izmaknjeno blago skrito v kakšnih kotičkih. Ko se je poskušala z njim o tem pogovoriti, je ugotovila, da nima nihče svoje omarice, niti predala, kamor bi pospravil svoje stvari. »Potem sta z varovančevo žepnino šla s prostovoljcem po piškote in potem ni nikoli več nič izginilo. Iskal je samo to, da bi imel nekaj lastnega, nekaj svojega. Sorodnikov ni imel, nikoli ni imel obiskov, nihče se ni spomnil nanj.«

Zaupanje in pogum – kdo ju ima?

Druga zgodba, ki bo za vedno ostala z Viktorijo, je o gospodu, ki se je takrat, ko je iz zavoda odhajal domov, lahko odpeljal z avtobusom. Svojci so mu zaupali. Ko pa je bil med tednom v zavodu, ni smel z avtobusom sam, ker so sumili, da bi se lahko izgubil. V zasebnem času so mu domači uredili točke, kjer se je oglasil in so jih preverili, na primer v cvetličarni. »Torej se z zaupanjem in pogumom da omogočiti svobodnejše življenje. Ampak kolegica sodelavka je dejala: Ne v moji izmeni, jaz ne bom prevzemala te odgovornosti. V imenu odgovornosti in varnosti se dela ogromno škode. In ko se že sprašujemo, kaj bo z ljudmi, ko bodo izstopili iz inštitucij in živeli v stanovanjih, v manjših skupnostih – kako in kdo bo to financiral, naj povem, da smo tako pri nas kot v tujini že delali izračune. V zavodu se za enega človeka na mesec porabi približno 3000 evrov, zdaj pa si predstavljajte, kaj lahko človek danes stori s tem denarjem. Lahko si najameš stanovanje, plačaš asistenta in verjetno ti tudi za piškote ostane.«

Bitka šestih prijateljev

Anuška Podvršič je sicer pravnica, poznamo jo kot članico Pravne mreže za demokracijo, tokrat je govorila o svoji osebni izkušnji – kot prijateljica osebe, ki ji je pomagala priti iz zaprtega oddelka ter zaživeti na svobodi. »O tem ne morem govoriti kot pravnica, saj ne obstaja zakonodaja, s katero bi človeku lahko pomagala priti z zaprtega oddelka socialnovarstvenega zavoda. Zelo jasni pa so postopki, kako pristaneš tam. Kako priti ven, ne piše, čeprav je jasno, da gre za začasni ukrep.«

Da so prijatelju pomagali priti ven, se je morala skupina šestih ljudi dobro samoorganizirati. »Nismo imeli nobene inštitucije, na katero bi se lahko oprli, nobene organizacije, ki bi nam lahko pomagala. Marsikdo nam je rekel, da gre za pretežak primer, svojci so poskušali in obupali. V domu so nam dejali: Uredite, da bo imel zunaj psihiatra, zdravnika in stanovanje, pa se bomo začeli pogovarjati.«

Vse so morali urediti sami, a ker je bil na zaprtem oddelku, jim pri tem ni mogel pomagati – ni mogel pogledati stanovanja, ne do zdravnika, si urediti psihiatra, saj ni imel izhodov. Tako so morali vse to urejati z dobro ustaljenima tehnikama zvez in poznanstev ter prosjačenja. Nasproti jim je prišel Center za duševno zdravje Logatec, kjer je psihiatrinja na lastno pobudo odšla k njemu na pregled v zavod in podpisala, da ga bo sprejela. Stanovanje mu je kar pri sebi doma uredila Anuška. »Ko je prišel ven, mu je ostala samo socialna pomoč, pa še iz te je moral prva dva meseca plačati dom za nazaj. Tako da mu je ostalo le 300 evrov na mesec. Ne predstavljam si, kako bi lahko uspel nekdo, ki nima bližnjih, da bi mu tako pomagali. On je imel to srečo, da je imel nas. Večina ljudi v zavodu je zelo osamljenih, obiskov skorajda nimajo. Veliko ljudi je noter pet, deset let, danes imajo po 35 in 40 let. Nemogoče je priti ven.«

Že pol leta brez sprehoda. Ko ga je Anuška prvič obiskala v zavodu, je bila šokirana. »Nekaj sem o zaprtih oddelkih prej že slišala, a dokler ne vidiš, si tega ne moreš predstavljati. Dom je zelo lep, urejen, ograja je zelo visoka, ljudje so pa popolnoma ... Ne gre samo za omejevanje gibanja na par kvadratnih metrov, ampak jim je omejeno čisto vse. Prijatelj je bil v domu z enim od strožjih režimov. To je prepuščeno vodstvu zavoda, oni diktirajo omejitve. Nekateri zavodi pustijo več sprehodov, tu in tam morda v trgovino, tukaj pa je enkrat nekdo v skupini napačno prečkal cesto, pa so trgovino prepovedali. Enkrat so nekoga zalotili pri vejpanju v notranjosti in so prepovedali vejpe – tudi zunaj. Urnik je videti tako: zajtrk je ob sedmih, kavo dobiš ob določeni uri, vmes ni pitja kave, ob 15. uri dobiš sladko pijačo, pri čemer se vsi postavijo v vrsto s kozarčkom. Čisto vsak vidik tvojega življenja je omejen. Ko smo začeli z obiski, je imel zgolj uro obiska na dan, a smo zahtevali več časa, saj sicer nismo mogli oblikovati programa za njegovo bivanje zunaj. Najprej nam dodatnega časa niso odobrili, nato smo jih prijavili na socialno inšpekcijo in varuhu za človekove pravice; prijavili smo tudi čas za internet – zgolj eno uro na dan. Razlog? Narava dela, so nam pojasnili.«

»Skupine varovancev lahko gredo na sprehod enkrat na dan – okoli stavbe –, a tega enemu od deklet niso dovolili. Ker je samomorilna. Tako ne sme na sprehode že pol leta. Take zapovedi so izrečene ustno in nič si ne moreš pomagati. Ne izveš niti razloga za nekatere ukrepe,« je pripovedovala Anuška.  

Osem mesecev svobode

Voljo za reševanje njihovega prijatelja so jim poskušali vzeti tudi drugi njegovi bližnji, ki jih je uspel v življenju razočarati. Dejali so jim, da bo že po enem tednu pristal nazaj za zidovi, saj bo začel piti, takoj se bo začel drogirati. »Enako nam je govoril tudi direktor zavoda, češ da je za našega prijatelja najbolj varno za zidovi zavoda. Tako smo si morali v skupini prijateljev večkrat dopovedovati, da delamo dobro; na koncu sva si z enim prijateljem dejala: če ga uspemo spraviti ven samo za en teden, je vredno! Tudi en teden svobode nekaj pomeni.« Anuški in prijateljem je uspelo fanta rešiti in ravno te dni so praznovali njegovih osem mesecev na svobodi. »Še vedno živiva skupaj, podpirava drug drugega in upam, da bo tako tudi ostalo.«

Ura brez kazalcev

Andreja Rafaelič je dolgoletna aktivistka za deinstitucionalizacijo in je prvič v enega od socialnovarstvenih zavodov vstopila pri svojih 18 letih. »To je bil zavod Hrastovec. Ko vstopiš v atrij tega gradu, tam ljudje še vedno živijo, zagledaš uro brez kazalcev. Drugi šok doživiš, ko k tebi kar naenkrat priteče ogromno ljudi, ki te žicajo za čik, drobiž, te objemajo ... Sčasoma sem spoznala, da so tam zelo prijazni ljudje, želijo se pogovarjati. Potem sem se kar nekaj let vračala v te zavode kot prostovoljka, aktivistka, delavka.« Preden je spoznala Anela, je o njem slišala, da je begav, obljublja, a se ničesar ne drži, z njim so sami problemi. »Potem sem izvedela, da je že od otroštva, sin neukih in revnih staršev, živel po zavodih. Ko sem ga bolje spoznala, sem ugotovila, da v resnici ne beži, ampak kot Gorenjec na Krasu samo pogreša mraz in odhaja na obisk k mami, sestri. Njegov hobi je vožnja z vlakom, spoznavanje novih ljudi, klepetanje. Tudi na zaprtem oddelku je vseskozi potoval – s pomočjo Googlovega zemljevida.« Tudi ko je Andrejo prvič obiskal, si je pogledal Googlov zemljevid in si pot do nje zapomnil – brez telefona. Zapomnil si je, na kateri vlak mora, kje prestopiti na avtobus in od kod peš. Nato sta se začela pogosteje družiti, z njo je šel tudi zagovarjat ljudi, ki živijo v institucijah, v Bruselj. Tam jih je navdušil.

Sem bil priden, kajne?

Kakšnega pol leta je zelo dobro živel, zavzeta zaposlena iz zavoda ga je vsake toliko klicala in skrbela, da je našel na pravi avtobus in se vračal. Ko je zamenjala službo, se je za Anela vse ponovno obrnilo. Ostal je sam in spet na varovanem oddelku. »Ponj grem enkrat na mesec, da gremo na Bled. Ampak to je najbolj bizarna stvar na svetu: živi na varovanem oddelku, ker je domnevno nevaren sebi in drugim, po drugi strani pa pri meni živi čisto običajno življenje: si skuha kavo, speče jajca, poklepetava, zabava moje sosede, pripravi solato za večerjo za vso našo družino; nato se vse to prekine in ga moram peljati nazaj na tisti oddelek živet spet življenje v zavodu, kjer nima nič od običajnih stvari. Ko se vračava v zavod, je grozno. In vedno mi reče: Boš rekla, da sem bil priden, kajne? Da bom še lahko šel ven ... Ljudje morajo biti pridni, da si zaslužijo, da si bodo lahko sami skuhali kavo. Zato moramo narediti spremembe in omogočiti podporo v skupnosti – za vse, ne samo za 'pridne',« je odločna Andreja Rafaelič.

Veliki premiki

Da je možno drugače, dokazujejo v Domu na Krasu, od koder je Lea Korbar, vodja skupnostnega tima. Prej je delala v matični ustanovi, od lani pa v stanovanjski skupnosti na Goriškem. Trenutno imajo štiri hiše, kjer so uporabniki končno po vseh teh letih dobili svojo sobo, lahko vstanejo, kadar želijo, gredo svobodno v trgovino, si sami izbirajo jedilnik; kar nekaj jih gre že samih v gledališče. Vse to so veliki premiki, pravi Lea. »Tudi zaposlene premik iz velike institucije v stanovanjske skupine polni, osebnostno rastemo in spreminjamo svoje razmišljanje. Ugotavljamo, da lahko svoje hobije in dodatna znanja vključujemo v svoje delo in kakor je to lahko zahtevno zaradi večje odgovornosti – kar naenkrat si sam (v zavodu si vedno obdan z množico) –, si lahko po drugi strani z uporabniki lepše krojiš dan. Lahko urejajo okolico, hišo, kot si želijo. To je približek doma. Nekdo, ki je prej v zavodu vse leto večinoma samo preležal, je zdaj povsem drugačen: pride pozdravit, gre na zrak; rojstni dnevi so bili prej rutina, zdaj si naredijo dan po svojih željah.« Večina uporabnikov nima svojcev, obiskov je zelo malo. Podpora lokalne skupnosti je zelo pomembna – to, da se čutijo zaželeni, razlaga Lea in dodaja: »Morda se nam kdaj zdi, da se ni veliko spremenilo, a te drobne radosti so pomembne in v enem letu je veliko napredka – če ga znaš prepoznati.«