Vasja Jager

V drugi prestavi se počasi vozim naokoli in izmikam gručam pešcev in voznikom, ki prav tako kot jaz nestrpno krožijo v iskanju parkirnega prostora. Ura je šele devet zjutraj, toda celotno območje poslovne cone Tezno je že dodobra preplavljeno z obiskovalci. Pazeč, da katerega od njih ne prilepim na odbijač, se postopoma prebijam proti središču dogajanja, kjer množica parkiranih vozil že od ranega jutra tvori svojevrsten kovinski valobran, skozi katerega se nimam upanja prebiti. K sreči imam načrt. Po navodilih rahlo zmedenega garmina slednjič zapeljem na skoraj povsem prazno parkirišče lokala, v katerem me čakata moji zvezi.

Vasja Jager

Boris in Janez (takoj mi povesta, da se ne želita fotografirati) hodita na legendarni mariborski bolšji – oziroma kramarski, kot mu rečejo domorodci – sejem že od pamtiveka. In še dlje, kajti nobeden izmed njiju ne ve več natanko, kdaj sta začela. Vsaj deset let, mi reče Boris, nekaj desetletij, prepričano zatrdi Janez. Vsekakor nista mogla začeti prej kot na začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko so se tukaj pojavile prve mize z robo znanega in neznanega izvora. Vse odtlej največji bolšjak v Sloveniji vsako nedeljo dopoldne – pa naj sije sonce ali dežujejo krastače – privablja obiskovalce od blizu in daleč. »Večina jih pase zijala, nekateri dejansko kaj iščejo, tretji so prekupčevalci. Jaz pa pridem predvsem zato, da na nedeljo ne tiščim glave v pisker, ko žena kuha kosilo, in grem malo iz hiše,« pove Janez, medtem ko srka jutranji štamperl.

Od Tita do Jenne Jameson

Ograjeno prizorišče sejma je le nekaj korakov od območja nekdanje Tovarne avtomobilov Maribor, znamenitega Tama. Kar vzamem kot nov dokaz, da življenje vedno znova najde svojo pot. Stečaj ogromne fabrike, s katero je bila v dobršni meri povezana proletarska identiteta, pa tudi prihodnost štajerske prestolnice, je bil za Maribor kot izbruh uničujočega ognjenika. A med pepelom in ruševinami stare slave je brž vzklilo redko zelenje in s časom preraslo v nov ekosistem, kaotičen in neustavljivo šarmanten. In še danes, bržkone pa kar do sodnega dne, boste med kupi raznovrstne šare na mariborskem kramarskem sejmu lahko kupili tudi značke z logotipom Tama. Z malo sreče pa še sestavine za atomsko bombo in originalni izvod epa o Gilgamešu v klinopisu.

Kajti tukaj je mogoče dobiti praktično vse, kar je vrsta homo sapiens proizvedla na svoji poti iz jam do Marsa. Tako se mi vsaj zdi, ko se z Borisom in Janezom premikam med razstavnimi prostori – ali bolje rečeno stojnicami, mizami in odejami. Na njih, pod njimi in pred njimi med drugim opazim: beli kabriolet, električno violino, kupe copat Nike Jordan, čilime – bosanske preproge, nemško čelado iz druge vojne, opremo iz JLA, čudovite starinske kredence iz hrastovega lesa, bendžo, dvometrski maršalov oljni portret (prodajalec mi pove, da ima na zalogi natanko 79 različnih Titovih slik), polaroidne fotoaparate, srce pa mi nostalgično poskoči ob pogledu na stare Playboye.

Vasja Jager

Ob tem so na voljo še turški ponaredki oblačil, dresov in copat prestižnih znamk, povsem novo orodje, stare knjige, gramofoni, plošče ter vsa avdio- in tudi videošara, kakopak tudi vsa možna elektronika, pa numizmatika, filatelija in značke … Vsaka od teh stvari ima svojo zgodbo – imajo pa jih tudi ljudje, ki jih prodajajo.

Vse poti vodijo na Tezno

»Že kakšnih sedem, osem let prodajam tukaj,« z glasom, skrhanim od tobaka, pripoveduje tršati prodajalec, h kateremu me kot k preverjeni blagovni znamki napotita moja vodnika. »Prvič sem prišel v družbi nekega Avstrijca, ki je želel videti ta slavni mariborski sejem; ogledoval si je ponudbo, nakar mi je rekel, da ima on sam doma tega, kolikor hočeš, in da mi bo to dal, če želim. Tako sem šel k njemu in prišel nazaj s prvim tovorom robe.« Njegov prostor je svojevrstno modernistično umetniško delo v slogu Marcela Duchampa: po mizah ima razstavljeno vso možno šaro, od najnovejših lego kock do starih ur. Naslednji teden naj bi dobil prvo letošnjo pošiljko koles – kot novih, mi zatrdi.

Govori v nekdanjem bratskem jeziku, kajti po rodu je iz Črne gore. »Sem socialni problem in vsak cent mi pride prav; imam sedem otrok, dva še moram spraviti do kruha. Poleg tega ne zdržim v hiši. Če moram biti doma več kot dva dni skupaj, padem v depro,« mi reče in na dnu oči barve kave prepoznam preblisk surove življenjske otožnosti, v katero se je bolje ne potapljati. Kot dobršen del prodajalcev na sejmu je tudi on Rom. Odločno zavrne prošnjo za fotografiranje, ko pa ga vprašam po imenu, se mu pogled vendarle spet napolni s hudomušnostjo: »Toni Klump mi pravijo.«

BOBO

To ni klump – mantra vsakega dobrega kramarja, ki jo v takšni ali drugačni obliki tisti dan slišim vedno znova. Toda pobožne prisege in k nebu obrnjene oči gor ali dol, dejstvo je, da se tukaj prodaja tudi precej reči, ki so bile pred časom že zavržene kot smetje, mi razložita moja prekaljena vodnika. Eden najpogostejših virov razstavljenih eksponatov so po njunem avstrijski kosovni odpadi, pospravljene kleti in razprodane dediščine, nezanemarljiv del ponudbe pa bojda še vedno predstavlja roba, ki je padla s tovornjaka – po domače rečeno, ukradena iz kakšnega magazina. Dosti pa je tudi preprodaje; praktično novo orodje, ki ga je na sejmu na kupe, naj bi prišlo iz madžarskih diskontov, oblačila in obutev so iz Bosne ali Turčije, vse več šare pa je v Tezno zašlo prek spletnih tržnic, največ iz Temuja.

»Ludi majo tega puno,« se zareži starejši možak, pri katerem najdem prav posebno dragotino – značko zlatega delfinčka, ki so jo v mojih časih v osnovni šoli podeljevali dobrim plavalcem. Ime mu je Branko, na stojnici pa deli oglase, v katerih ponuja brezplačno čiščenje kleti.

Deset bolšjih zapovedi

Poleg profesionalnih odiralcev kože s hrbta in rešilnih krajcarjev potrebnih socialcev pa na sejmu prodajajo dobrodušni amaterji, ki so plačali tistih dvajset evrov najemnine za prostor, na katerem potem razpostavijo robo, s katero več ne vedo, kaj bi. Takšni so za kupce najboljši, ker so najbolj neobremenjeni ter temu ustrezno prijazni in velikodušni. Ena izmed njih je nasmejana Mateja, ki s kancem treme pove, da jih je doma »pograbil feng šuj, zato smo se odločili, da bomo pospravili hišo, nekaj reči so nato primaknili še sosedje, in tako sem sedaj tukaj.« Med drobnarijami, ki jih ponuja, so otroške sestavljanke, nekaj ličnih kosov posode in značke; imela je še precej več, vendar je v uri in pol prodala že dobršen del svoje ponudbe. »Res drži, da ima vsaka reč svojega kupca. Rešili smo se odvečnih stvari, obenem pa se je nabralo zadosti zaslužka, da bo šla vsa družina na sladoled ali pa nemara celo na večerjo,« zadovoljno sklene.

Vasja Jager

Kmalu spoznam nekaj temeljnih pravil, ki vladajo na tem prostoru. Prvo: veruj v svojega prodajalca. Drugo: ne skruni prodajalčevega imena, četudi ti zatrjuje, da so po plastiki smrdeči in kot konjska podkev pregibljivi športni copati original Nike Jordan. Tretje: ne posvečuj gospodovega dne, kajti za revnega in/ali podjetnega človeka je lahko še nedelja dan zaslužka. Četrto: ne vprašuj po izvoru blaga, da ti bo dolgo živeti in ti bo dobro na zemlji. Peto: ne zbijaj, kar je komaj skupaj zbito – sicer pa moraš barantati. Šesto: ne čisti, česar se očistiti ne da. Sedmo: ne kradi (ker je morda že itak ukradeno). Osmo: pričaj po krivem, kakor drugi pričajo tebi. Deveto: ne želi svojega bližnjega garancije. In še deseta zapoved kramarskega dekaloga: želi svojega bližnjega smeti (da ti jih bo bližnji prodal po ceni med brati).  

Boris in Janez sta v vseh letih, odkar zahajata sem, že povsem ponotranjila te zapovedi in po tej zaslugi sklenila nekaj ikoničnih kupčij, ki se jih še danes spominjata s ponosom. Boris je tako za bornih dvajset evrov kupil kar dva odlično delujoča vintage gramofona, jezični mojster barantanja Janez pa je za petdesetaka ubodel brezhibno kolo z aluminijastim okvirom.

Klump brez garancije = življenje

Tovrstne najdbe so prislovični beli kiti, za katerimi opreza sleherni obiskovalec. Ti prihajajo iz vse širne Slovenije, pa tudi iz tujine; poleg narečij vojvodin Kranjske in Štajerske moje tenko uho ujame madžarsko, nemško in hrvaško govorico. Družine z razvajenimi deklicami, ki upirajo prstke v igračke; zadirčni penzionisti, ki goljufom žugajo z advokati; združbe naključnih zijal, ki so se ob prvem znamenju belega kita zmožne preleviti v tolpe plenilskih komolčarjev; in kramarski veterani, kot sta moja pajdaša – vsa ta raznolikost na strani povpraševanja ni nič manjša znamenitost kot to, kar je naprodaj.

To so analogni ljudje v iskanju analognega, preprostega časa, ki ga na Teznem lahko občutiš, ko greš z roko čez staro ploščo, ko zagledaš skodelico za kinderlado ali ko se režiš kot pečen maček, ko listaš po Vročem Kaju in pozdravljaš dlakave junakinje svoje mladosti kot dolgo izgubljene prijateljice, ki jih nisi videl že sto let. V dobi brezosebnega nakupovanja po spletu in brezosebne dostave na vrata je brkljanje po bolšjaku svojevrstna pustolovščina, nepredvidljiva in resnična izkušnja. To je svet, kjer namesto garancijskega lista dobiš besedo in roko, in tudi če se roba pokvari ali crkne, je to dovolj.

Potem ko sem nabavil nekaj drobnarij (tri vrečice starih kinderfiguric, knjižico Ivana Krambergerja in značko), zaključim nedeljsko dopoldne s slavnostnim nakupom predmeta, po katerega sem prišel: kasetarja, ki za nameček premore še predvajalnik cedejev. V kleti imam namreč kup kaset s pravljicami, ki jih moja hči ne more več slišati nikjer, niti v vseh neskončnih prostranstvih YouTuba. Preden ga kupim (za dvajset evrov), ga prodajalec priklopi na elektriko, da mi pokaže, da vse deluje kot novo. »Kdor kupuje pri meni, ve, da ne prodajam pokvarjene robe.«

Še en Toni Klump torej – človek besede in roke. Poleg njega na veliki stojnici delajo njegov sin in vnuki; tri generacije kramarjev na kupu. Četrta? Zagotovo. Kajti bolšjak je večno pokopališče potrošništva in potrošništva je več kot kadarkoli, pa tudi bolno je kot še nikoli doslej; še včeraj na Temuju, Alibabi in Zalandu, naslednjo nedeljo že na Teznem v Mariboru. Tudi Boris in Janez bosta tedaj tam – zagotovo. Dobila se bosta v svojem bifeju, spila vsak svoj kozarček, rekla kakšno moško o dogajanju v svetu in dnevni sobi ter šla, da se družno naužijeta kaosa izginjajoče normalnosti.