Študentske sobe: Soba za 500 evrov, lastnik pa je s kamero spremljal obiske
Za posteljo v deljeni sobi tudi 420 evrov, za svojo do 640. Pogledali smo, kako visoke cene, varščine in časovna stiska spreminjajo študentski najem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V enem izmed aktualnih ljubljanskih oglasov za študente ne najamete sobe. Najamete eno od dveh postelj v njej.
Vsak od dveh stanovalcev plača svojo najemnino, oba pa uporabljata isto sobo, isto kuhinjo, isto kopalnico in iste skupne prostore.
Avgusta so bile pri enem večjih ljubljanskih ponudnikov postelje v dvoposteljnih sobah na voljo za 350 do 420 evrov na osebo, enoposteljne sobe pa za 390 do 640 evrov. Štirinajst kvadratnih metrov velika soba z dvema stanovalcema lahko tako skupaj prinese od 700 do 840 evrov mesečnega plačila.
Na drugi strani je študent, ki sobe praviloma ne išče takrat, ko bi bilo zanj najbolj ugodno, temveč takrat, ko jo mora dobiti. Oktober se približuje ne glede na to, ali je našel dobro pogodbo.
In prav čas je na tem trgu ena najdražjih stvari.
Trideset sporočil, odgovorila tretjina
Ema, danes 22-letna študentka tretjega letnika, se svoje prve resnejše izkušnje z zasebnim najemom ne spominja predvsem po ogledih, ampak po zavrnitvah.
»Hitro sem ugotovila, da dobre sobe izginejo skoraj takoj. Poslala sem približno trideset sporočil, odgovorila mi je morda tretjina najemodajalcev.«
Njena zgodba se je zgodila v preteklosti in z aktualnimi oglasi, ki smo jih pregledali za ta članek, ni povezana. Ime smo zaradi zaščite zasebnosti spremenili.
Ko so ji najemodajalci odgovorili, cena pogosto ni bila prvo vprašanje. Zanimalo jih je, kaj študira, koliko je stara, ali kadi in kako pogosto bo konec tedna odhajala domov.
»Da sem mirna, čista in da ob koncih tedna čim pogosteje odhajam domov. To so mi povedali skoraj vsi.«
Ena izmed najemodajalk je želela vedeti tudi, ali ima resnega fanta, ali živi v Ljubljani in ali bi pri njej prespal.
»V tistem trenutku se mi vprašanje ni zdelo tako nenavadno kot danes. Želiš narediti dober vtis, zato odgovarjaš tudi na stvari, ki jih tujcu sicer ne bi povedal.«
Najela je približno devet kvadratnih metrov veliko sobo v zgornjem nadstropju hiše. Lastnik je živel spodaj. Najemnina je znašala 410 evrov, mesečni stroški še od 70 do 90 evrov.
Preden je v sobi prvič prespala, je morala plačati dve najemnini varščine, prvo najemnino in stroške.
Skoraj 1.300 evrov vnaprej.
»To je bilo skoraj vse, kar sem imela prihranjeno. Starši so mi pozneje vsak mesec pomagali pri najemnini, sama pa sem delala prek študentskega servisa.«
Odločitev je morala sprejeti še isti dan. Na ogledu je bilo več deklet. Sobo je sprejela že na parkirišču.
V takem trenutku študent ne primerja več najboljše in slabše ponudbe. Primerja sobo z možnostjo, da bo ostal brez nje.
Kamera pri vhodu in sporočilo, še preden je fant odšel
Po vselitvi je Ema spoznala še drugo stran najema.
Pranje perila je potekalo po urniku. Obiske je morala napovedovati. Prenočevanje ni bilo dovoljeno. Pri vhodu v hišo je bila kamera.
Nekoč jo je za približno dvajset minut obiskal fant. Lastnik ji je sporočilo poslal, še preden je odšel.
»Takrat sem razumela, da kamere nima samo za primer vloma. Spremljal je, kdo prihaja v hišo.«
Drugič je lastnika brez predhodnega opozorila našla v svoji sobi. Pojasnil ji je, da preverja radiator. Po njenem opozorilu se nenapovedani vstopi niso več ponovili.
»Kljub temu sem začela zaklepati sobo tudi takrat, ko sem šla samo v trgovino.«
Za omaro se je pojavila še plesen. Lastnik je težavo pripisal zračenju.
Zakaj preprosto ni odšla?
»Ker nisem našla druge sobe. To je zelo preprost odgovor, ki ga ljudje težko sprejmejo.«
Ko se je pozneje izselila, ji je od varščine zadržal 250 evrov za beljenje in čiščenje. Računa ni dobila, ampak njegov izračun. V spor se ni podala.
Njena zadnja poved precej dobro povzame razmerje moči.
»Plačevala sem skoraj 500 evrov na mesec, pa sem se še vedno obnašala, kot da mi je nekdo dovolil začasno prespati v njegovi hiši.«
Soba za dva lahko mesečno prinese 840 evrov
Današnji trg kaže, da Emina nekdanja najemnina ni bila izjemen znesek.
Pri Studentske-sobe.si so bile avgusta za Bežigradom proste postelje v dvoposteljnih sobah oglaševane za 350 do 420 evrov na osebo. V eni izmed 14 kvadratnih metrov velikih sob sta dva stanovalca vsak plačevala od 350 do 390 evrov, kuhinjo, stranišče in kopalnico pa sta delila še z drugimi najemniki.
Študentska hiša za študijsko leto 2026/27 za posteljo v približno 15 kvadratnih metrov veliki dvoposteljni sobi navaja 250 evrov najemnine in 95 evrov stroškov. Dva stanovalca tako za isto sobo skupaj plačata 690 evrov na mesec. Osem kvadratnih metrov velika enoposteljna soba stane 350 evrov najemnine in 95 evrov stroškov. Zahtevana je tudi varščina v višini dveh mesečnih obrokov.
Podoben model obstaja tudi zunaj Ljubljane.
V enem od koprskih oglasov so bila v dvosobnem stanovanju predvidena po dva ležišča v vsaki sobi. Posamezna postelja je stala 185 evrov, vendar samo od oktobra do konca junija. Drug oglas je štirim študentom ponujal postelje po 300 evrov in še od 50 do 60 evrov stroškov. Ena izmed sob je bila poleti namenjena turistom, med študijskim letom pa dvema študentoma.
Nepremičnina tako lahko sledi koledarju. Jeseni in pozimi študenti, poleti turisti.
Za posteljo 54 ur dela, za sobo skoraj 83
Cena postane še bolj zgovorna, ko jo pretvorimo v čas.
Zakonsko najnižja neto urna postavka za študentsko delo od februarja letos znaša 7,73 evra. Študent mora zato samo za posteljo, ki stane 420 evrov, oddelati več kot 54 ur na mesec.
Za enoposteljno sobo po 640 evrov potrebuje skoraj 83 ur dela.
To je približno dva polna delovna tedna za streho nad glavo, še preden kupi hrano, vozovnico, študijsko gradivo in ostale potrebščine, ob tem pa še redno študira - torej ni redno zaposlen.
Študentska organizacija Slovenije opozarja, da najemnine med 590 in 640 evri za svojo sobo ter med 350 in 450 evri za posteljo v deljeni sobi za povprečnega študenta niso dosegljive brez precejšnjega posega v njegov ali družinski proračun.
Zakaj so študenti tako dobri najemniki
Študent ima za zasebnega najemodajalca več lastnosti idealnega kupca.
Vsako leto pride približno ob istem času. Bivanje potrebuje takoj. Na javno posteljo ne more računati vsak. Če prihaja iz drugega dela Slovenije ali tujine, možnosti, da se ob slabem ogledu preprosto vrne domov in čez nekaj dni poskusi znova, pogosto nima.
ŠOS opozarja, da iskanje zasebne nastanitve lahko traja tudi do šest mesecev.
Številni študenti imajo podporo staršev, štipendijo ali prihodek od dela, zato je za najemodajalca verjetnost rednega plačila razmeroma velika. Hkrati jih velik del dneva sploh ni doma. So na fakulteti, v knjižnici ali na delu, številni pa se ob koncih tedna vračajo v domači kraj.
Zato oglasi pogosto iščejo »mirne«, »čiste«, nekadilske študente.
Najbolj zaželen najemnik lahko tako postane tisti, ki redno plačuje, stanovanje pa uporablja čim manj.
Študent je za najemodajalca zanimiv tudi zato, ker je najem pogosto že vnaprej časovno omejen. Pogodbe se sklepajo za študijsko leto, devet ali dvanajst mesecev, po njihovem izteku pa najemodajalcu najema ni treba podaljšati. Tako lahko vsako jesen znova postavi ceno, izbere novega najemnika ali prostor poleti nameni turistom.
»Moja izbira je bila, da tvegam ali pridem brez sobe«
Za Sandro je bil problem še bolj konkreten. Danes 24-letna magistrska študentka iz Srbije je nekdanjo sobo iskala na daljavo.
Njeno ime smo spremenili, izjave pa prevedli v slovenščino.
Ko je povedala, da prihaja iz Srbije, so ji nekateri najemodajalci nehali odgovarjati. Eden ji je povedal, da ima raje slovenske študente. Drugi je oddajal samo dekletom in jo vprašal, ali ima fanta.
Na Facebooku je nato našla sobo na Viču. Fotografije so kazale svetel prostor z oknom. Cena 500 evrov naj bi vključevala vse stroške.
Lastnik ji je pojasnil, da ima več podobnih sob in ji bo konkretno določil pred prihodom.
Za rezervacijo je zahteval dve najemnini varščine in prvo najemnino.
1.500 evrov.
»Mama me je prosila, naj ne nakažem denarja, dokler sobe ne vidim v živo. Lastnik pa je rekel, da brez varščine ne more zavrniti drugih interesentov.«
Denar je nakazala.
»Moja izbira je bila, da tvegam z nakazilom ali da pridem brez sobe.«
Ko je prišla v Ljubljano, je dobila približno osem kvadratnih metrov velik prostor. Bil je nekdanji del dnevne sobe, ločen s predelno steno. Zunanjega okna ni imel.
»Lastnik je deloval prijazno. Zaradi tega me je bilo skoraj sram, ko sem zagledala sobo in rekla, da ni takšna kot na fotografijah.«
Sedem ljudi, ena kopalnica, en hladilnik
V pogodbi ni bila zapisana konkretna soba, ampak samo »nastanitev«.
V stanovanju je živelo sedem ljudi. Uporabljali so eno kopalnico in en hladilnik, nekatere večje sobe pa so bile dodatno razdeljene s stenami.
Novembra je lastnik od vsakega zahteval še 60 evrov za elektriko in ogrevanje. Računov jim ni pokazal, čeprav naj bi prvotnih 500 evrov že vključevalo stroške.
Sandra je tako po novem plačevala 560 evrov na mesec.
Ko je želela oditi, je izvedela, da mora najprej najti zamenjavo, varščine pa ne bo dobila takoj.
»To bi pomenilo, da moram najprej zbrati še najmanj tisoč evrov za novo sobo. Tega denarja nisem imela.«
Ostala je.
»Ne zato, ker bi se strinjala s pogoji, ampak ker je bil skoraj ves moj denar pri njem.«
Ko se je nazadnje preselila, je od tisoč evrov varščine dobila nazaj 750. Tudi njej je najemodajalec 250 evrov zadržal za čiščenje in beljenje.
Od »slovensko govorečih« do sobe ob delu v masažnem salonu
Pregled aktualnih oglasov kaže tudi ponudbe, pri katerih se izbor najemnika pomakne precej dlje od preverjanja, ali bo plačeval najemnino.
Eden od ljubljanskih oglasov je sobo za 300 evrov s stroški ponujal samo »slovensko govorečim študentom«.
Zagovornik načela enakosti je v primerljivem primeru že presodil, da je javno ponujanje stanovanja samo slovensko govorečim osebam neposredna diskriminacija zaradi jezika, lahko pa pomeni tudi posredno diskriminacijo zaradi državljanstva ali narodnosti.
Še bolj nenavaden je bil oglas v Črnučah.
Za 26 kvadratnih metrov veliko sobo je bila navedena cena 100 evrov, ob njej pa možnost zaposlitve v masažnem salonu najemodajalca.
Najemnik bi tako pri isti osebi lahko dobil službo in streho nad glavo. Če bi izgubil eno, bi utegnil postati vprašljiv tudi drugi del njegove eksistence.
Varščina ni samo denar. Lahko postane razlog, da ostaneš
Pri obeh sogovornicah se je pokazal isti mehanizem.
Ni ju zadržala samo pogodba. Zadržal ju je denar.
Ema je ob vselitvi skoraj izpraznila svoje prihranke, Sandra je morala na daljavo nakazati 1.500 evrov. Ko sta želeli oditi, bi morali hkrati financirati novo varščino in čakati na vračilo stare.
Zavod Študentska svetovalnica zato študentom svetuje, naj varščine in najemnine vedno plačujejo z bančnim nakazilom ter z jasnim namenom plačila. V pogodbi morajo biti natančno opredeljeni višina varščine, njen namen, pogoji za zadržanje in rok vračila.
Enako natančno mora biti opisana soba. Njena lega, površina, sestava in oprema. Fotografije oglasa in zapisnik ob prevzemu niso formalnost, če pozneje nastane spor o tem, kaj je bilo sploh dogovorjeno.
Svetovalnica je leta 2025 po različnih kanalih obravnavala več kot dva tisoč primerov. Po elektronski pošti jih je prejela 1.456, od tega se je približno 78 nanašalo na stanovanjska vprašanja.
Velika večina teh primerov je bila povezana z zasebnim najemom sob in stanovanj.
Država zasebnikom letos namenja subvencijo 103 evre na študenta
Zasebni trg je medtem postal tudi del javnega sistema študentskega bivanja.
Za študijsko leto 2026/27 je po Sloveniji razpisanih 12.883 subvencioniranih ležišč. V Ljubljani je država predvidela tudi 600 subvencioniranih mest pri zasebnikih.
Mesečna subvencija za bivanje študenta pri zasebnem najemodajalcu znaša 103,36 evra.
To odpira še eno vprašanje. Če država z javnim denarjem subvencionira zasebno posteljo, koliko nadzora naj ima nad ceno in pogoji, pod katerimi se ta postelja oddaja?
ŠOS predlaga omejitev najvišje varščine, jasnejša pravila njenega zadržanja, dokazljive stroške, obvezne pisne pogodbe in minimalne bivanjske standarde. Po njihovem bi morala biti subvencija povezana tudi z najvišjo dovoljeno najemnino ali drugimi objektivnimi pogoji.
»Pri javnem denarju mora obstajati mehanizem, ki zagotavlja, da je subvencija namenjena znižanju stroška za študenta in ne zgolj povečanju prihodka najemodajalca,« opozarjajo za Svet24.
Njihova raziskava iz leta 2025 je pokazala še eno značilnost zasebnega trga. Trinajst odstotkov anketiranih študentov ni imelo najemne pogodbe, skoraj dve tretjini pa nista vedeli, ali je najemodajalec pogodbo prijavil Finančni upravi.
Ko najdražji del sobe ni kvadratni meter, ampak časovna stiska
Zasebni najemodajalci bodo za študente ostali pomembni. Javnih postelj ni dovolj, zasebnik pa ima pravico za svojo nepremičnino zahtevati najemnino in izbrati zanesljivega najemnika.
Toda trg, na katerem lahko kupec nakup preprosto opusti, študent pa brez sobe težko začne študijsko leto, ni trg enakovrednih izhodišč.
Najemodajalec ima drugega kandidata pogosto že za vrati. Študent pa mora po zavrnitvi znova odpreti oglase, iskati prevoz na ogled, pripraviti novo varščino in upati, da ga tokrat ne bo nekdo vprašal še, kako pogosto ga bo obiskoval partner.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
