Novomeščani počastili dolenjskega van Gogha
Novo mesto in Novomeščani so sinoči dobili dragoceno darilo. Ob 100-letnici njegovega rojstva so v Jakčevem domu odprli razstavo Vladimirja Lamuta, ki ni le poklon velikemu in za Novo mesto najpomembnejšemu novomeškemu slikarju, ampak tudi poklon mestu samemu in meščanom, ki imajo na umetnika, someščana in mnogi tudi na svojega profesorja poseben spomin.
Jakčev dom je bil sinoči premajhen za vse, ki so se ob njegovi stoletnici želeli pokloniti slikarju Vladimirju Lamutu, umetniku, ki je svojo umetnost in mesto živel in doživljal globoko v sebi, ki ni slikal za slavo, ki si jo je na nek način vseeno želel, in denar, ampak temeljno predvsem za dušo in srce. Še danes redko katera novomeška hiša nima na svojih stenah vsaj enega "lamuta". Lamutovih slik nimajo samo bogati meščani, ki so si nekoč lahko privoščili nakup umetnine akademskega slikarja, ustvarjalca s titulo, ki je bila tedaj redkost in je nekaj veljala, ampak tudi preprosti ljudje, ki jim je umetnik sliko podaril.
Ena od obiskovalk odprtja Lamutove razstave je s ponosom pokazala svojo spominsko knjigo, v katero je ji je njen profesor risanja, slikar Vladimir Lamut naslikal sliko, ki bi lahko krasila katerokoli galerijo. Pa ni bila edina, saj Vladimir Lamut ni zavrnil nobene prošnje. Morda tudi zato ne, ker je trdil, da kvantiteta rodi kvaliteto, ali pa najverjetneje predvsem zato, ker je bil dober človek in umetnik z neverjetno slo po ustvarjanju.
Vladimir Lamut se je rodil ob sotočju njemu tako ljube Krke in Save v Čatežu, večino svojega življenja pa preživel v Novem mestu. Slikarstvo je študiral na zagrebški likovni akademiji in tam na pedagoškem oddelku diplomiral leta 1941. Njegovo umetniško misel so zaznamovali internacijsko taborišče v Gonarsu pa študijsko bivanje v Parizu leta 1954 in predvsem leto v Bruslju (1959/1960).
Za Lamuta, dolenjskega van Gogha, je značilna hiperaktivnost - slikal oziroma risal je hitro, običajno tudi po več slik hkrati, ko je sliko končal, je zanj svoje poslanstvo opravila, zato je večino podaril. Travme, ki jih je preživel v Gonarsu, ga niso nikoli izpustile iz svojih klešč, vplivale so na njegovo nesamozavestnost in pretirano samokritičnost, želel si je potrditve, ki pa je ni doživel, vsaj v taki meri, kot si jo je s svojim delom zaslužil, ne, ne za časa življenja ne kasneje.
Pravi spomenik pa mu je postavil njegov učenec Milček Komelj, eden najpomembnejših umetnostnih zgodovinarjev pri nas, z diplomsko nalogo, za katero je bil nagrajen s študentsko Prešernovo nagrado, in monografijo Pot k vrtincem molčanja pa tudi s sinočnjim pretresljivim govorom ob odprtju razstave.
Razstava, ki jo je v sodelovanju s Katarino Dajčman skupaj z obsežnim, kar 170 strani debelim katalogom vsebinsko pripravil kustos Jožef Matijevič, oblikoval pa Jurij Kocuvan, v dveh nadstropjih Jakčevega doma Vladimirja Lamuta predstavlja od njegovih umetniških začetkov med študijem na zagrebški likovni akademiji prek vseh treh vrhuncev, ki jih opredeljujejo risbe s suho iglo, litografije in fantazijsko obdobje, vse do njegove tragične smrti v mrzlem objemu reke, ki jo je tako rad upodabljal. V razstavo so vključena le dela, ki jih hrani Dolenjski muzej, teh pa je skupno več kot 230, od katerih je razstavljenih 130.
Razstava bo v Jakčevem domu na ogled do 3. septembra 2016.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
