Domovina in država, dela iste zgodbe, a vendar različne. Slovenija. V Evropi. Spoštujem mojo državo, ker mi zagotavlja varnost, omogoča z volilno pravico soodločanje o prihodnosti nas vseh, in ker v tujini nisem samo tujka, temveč državljanka ugledne države Slovenije.

Ljubim svojo domovino, ker je dom moji družini, ker so tu živeli moji predniki in me obkrožajo prijatelji, znanci, sodržavljani. Ljubim jo, ker je neskončno lepa. Pa tako na Slovenijo gledamo vsi Slovenci? Ne, malo nas je, pa vendar je to edino pravilno; ljubiti domovino kot svojo družino.

Res je, poslanci se motijo, delajo napake, velike napake, ki so nas stale velike finančne luknje v državni blagajni, a resnica je, da je v krizi ves svet in ne le Slovenija. Če se globoko zamislimo, ali z zaničevanjem države in svoje narodnosti resnično prispevamo k izboljšanju situacije?

Zakaj toliko o domoljubju? Ker je mene in še pet nagrajencev nagradnega natečaja Domoljubje 2014: rad imam Slovenijo v Evropi, ta narodna zavest 3. junija 2015 odpeljala v Evropski parlament v Bruselj. Izlet je financirala pisarna evropskega poslanca dr. Milana Zvera, po evropski prestolnici pa nas je vodila Mojca Škrinjar, vodja šolske sekcije ter pobudnica projekta.

Tri dni bivanja v Bruslju smo bili nameščeni v luksuznih hotelskih sobah, čez dan smo si ogledovali znamenitosti - Parlamentarium, Atomium, bili smo znotraj mogoče katedrale, videli kraljeve knjižnice, park ter kraljevo stražo, hišo, v kateri živi kraljeva družina, obiskali smo muzej stripov, bili na bogatem in predvsem dragem Grand placu, kjer so vse stavbe obrobljene in obdelane z zlatimi detajli, se ustavili ob simbolnem kipcu dečka na vogalu hiše, se posladkali z belgijskimi vaflji in ne-nazadnje tudi s slavnimi ročno izdelanimi čokoladami, zvečer pa smo prosto hodili po mestu, ob čemer smo spoznali, da je evro tam vreden manj kot pri nas. Kar pomeni, da je tam vse pasje drago, a vendar, kdo ve, kdaj se bom spet sprehajala po Bruslju.

Let nazaj je bil nekoliko krajši, saj smo pristali na italijanskem letališču Treviso, od koder so nas odpeljali nazaj v Slovenijo.

Kaj naj rečem, nagrada za malo umetniškega duha je bila več kot bogata. Organizacija je bila odlična, za vse finančne stroške je bilo poskrbljeno, videli smo ogromno do tedaj nam še nepoznanih stvari in iz Belgije odšli z veliko kopico novih spoznanj.

Brez vseh vas, ki ste glasovali za moj izdelek, tega čudovitega izleta ne bi doživela, zato sem vam in vsem, ki ste jim posredovali naslov spletne strani in mi pomagali, dolžna res globoko in srčno zahvalo.

Tu se res vidi dokaz, da smo mi, mali, a ponosni dolenjski ljudje še vedno »vsi za enega, eden za vse«.