arhiv DL; R. N.

##IMAGE-3702354##

Katastrofa. Tragedija. Besedi, ki najbolje označujeta to, kar se je 4. avgusta zgodilo Sloveniji. Saj smo že imeli poplave, plazove, tudi požare in neurja, ampak tako hudo, kot je tokrat, ni bilo še nikoli, nikoli tako obsežno in ne tako silovito. V marsikaterem od tokrat najbolj prizadetih krajev je bilo kdaj tudi že huje, ampak tokrat je prišlo vse naenkrat in skoraj povsod. Smrtne žrtve. Ne le poplavljene, ampak dobesedno odplavljene hiše, domovi, odplavljeno vse premoženje. Hudourniki so odnašali imetje, ki so ga ljudje spravljali na kup vse življenje in več generacij. Avtomobili so plavali v smeri Črnega morja, kot da so igračke, mostovi so se podirali, kot bi bili papirnati. Po navadi smo bili poplav deležni jeseni. Tokrat se je zgodilo sredi poletja.

Znova lahko ugotovimo, da Slovenci, ko je treba, znamo stopiti skupaj, znamo pomagati sočloveku v stiski. Znova lahko pojemo hvalospeve našim gasilcem. Junaki so, da jim ni para. Znova so spisali nešteto velikih zgodb o humanosti, požrtvovalnosti in – kar je v takih trenutkih še kako pomembno – tudi preudarnosti. Brez preudarnosti v navalu adrenalina v reševalnem zanosu lahko hitro štejemo nove žrtve. Svojo nalogo so opravili. Z odliko. Tudi s pomočjo številnih prostovoljcev, ki so jim priskočili na pomoč. Svojo nalogo so z odliko opravili tudi vojaki, policisti, mediji in celo vlada se je dobro izkazala.

Danes je nov dan. Čeprav bo odpravljanje posledic trajalo še dolgo, ponekod bo minilo tudi več let, preden se bodo najbolj prizadeti znova postavili na noge, je danes čas za premislek. Zakaj se nam je to zgodilo? Kaj storiti, da ne bo naslednjič spet tako hudo ali še huje? Kako preprečiti najhujše posledice?

Katastrofalnih poplav ne moremo preprosto pripisati podnebnim spremembam in globalnemu segrevanju, čeprav imajo tudi ti pojavi najbrž prste vmes. A podobne katastrofe so se dogajale tudi, ko še nismo mogli govoriti o globalnem segrevanju. Pa vendar gre verjeti tistim, ki se na to najbolje spoznajo in o tem največ vedo – strokovnjakom, znanstvenikom, ki nas že ves čas opozarjajo, da bo globalno segrevanje, h kateremu s svojim načinom življenja močno prispevamo tudi ljudje, v prihodnje pripomoglo k še večjemu številu in še večji silovitosti vremenskih pojavov, kakršni so povzročili tokratne poplave. Da bi vse skupaj ustavili in se vrnili tja, kjer smo bili, je jasno, da nam ne more uspeti. Svetovna družbena ureditev, ki bi nam vsaj približno to lahko omogočila in o kakršni v svojem obsežnem znanstvenem delu Ekosistemska družbena ureditev piše Dušan Plut, je vsaj za zdaj utopija. Svetovni politiki se sicer o tem pogovarjajo na najvišji ravni, sem ter tja podpišejo tudi kak sporazum, ki ga, čeprav gre največkrat za precej gnil kompromis, tudi takega ne spoštujejo ali od njega, kot ZDA v času prejšnjega predsednika, celo odstopijo. Rešitve od tega početja vsaj še nekaj časa ne moremo pričakovati. Kaj torej storiti?

Lučka Kajfež Bogataj je že pred časom opozorila, da ni dovolj, da se pogovarjamo le o preprečevanju podnebnih sprememb in ustavitvi globalnega segrevanja, pogovarjati se moramo tudi o tem, kako se temu prilagoditi, kako se zaščiti. Vreme nas bo tudi v prihodnje obdarilo s pojavi, kakršnim smo priča letošnje poletje. Premisliti je treba, ali je dovolj, da izčrpamo vodo iz kleti in speremo blato z zidov in stvari ali na mestu, na katerem je stala hiša, ki jo je odnesla povodenj, zgradimo novo. Protipoplavni ukrepi z vsemi nasipi vred nekaj pomagajo, a le do določene mere, do določene višine vode. Če je ta višja, kot smo predvidevali, da bi lahko bila, gre vseeno vse k vragu.

Zdaj so slike v spominu še žive, čustva močna in motivacija, da bi nekaj storili, je velika. Čas je, da začnemo spreminjati svoje navade. Čas, da prenehamo postavljati svoja prebivališča in gospodarske cone tja, kjer je tudi v preteklosti že poplavljalo. Da so ta zemljišča cenejša od tistih varnejših, ima svoj vzrok. In posledice. V prihodnje bo zelo verjetno poplavljalo tudi tam, kjer ni še nikoli. Tudi tornadi bodo še pihali in odnašali strehe in debela toča bo padala. Strokovnjaki poznajo odgovore na zelo težka vprašanja, kar vprašanja, ki si jih zastavljamo ob letošnjih katastrofah, so. Vedo, kaj nas čaka in kako se temu prilagoditi. Rešitve niso poceni, a nam ne preostane drugega, kot da jih sprejmemo. Zavarovalnice se že odločajo, da nam ne bodo več zavarovale imetja proti poplavam, vsaj tam ne, kjer se poplave lahko zgodijo. Prilagajajo se novi stvarnosti. Torej, prilagoditi in zaščititi se bo treba, ne pa upati, da te bodo rešili gasilci. Vedno ne bodo mogli.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista. Že jutri vas v poštnih nabiralnikih in pri prodajalcih časopisa čaka nova ...