D. Mlekuž Vrhovnik / Filozofska fakulteta UL.

V ugledni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS) je bil danes objavljen članek slovenskih arheologov o izjemnem odkritju na Krasu: o več kilometrov dolgih kamnitih strukturah, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Gre za eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi.

Študijo sta izvedla izr. prof. dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik iz Oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in dr. Tomaž Fabec iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Temelji na zračnem laserskem skeniranju (LiDAR), terenskih raziskavah, izkopavanjih in analizah z uporabo geografskih informacijskih sistemov (GIS).

Fotogralerija

Sredi Ljubljane odkrili bazen iz 4. stoletja

Rezultati razkrivajo zapletene suhozidne sisteme v obliki lijaka, dolge od nekaj sto metrov do več kilometrov, ki se zaključujejo s pastmi pod skalnimi stopnjami ali stenami, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali. Izkopavanje ene od pasti je pokazalo, da je bila struktura okoli 3500 let pred sedanjostjo že dolgo opuščena.

D. Mlekuž Vrhovnik/Filozofska fakulteta UL.

Podobne strukture so bile doslej znane predvsem iz puščav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, a odkritje s Krasa kaže, da so bile tovrstne lovske strukture prisotne tudi v evropskem prostoru – verjetno že kmalu po koncu ledene dobe, torej več tisoč let pred pojavom kmetijstva.

Strukture na območju Krasa razkrivajo, da so prazgodovinske skupnosti obvladovale prostor v velikem merilu. Njihov obseg priča o kompleksni družbeni in tehnični organizaciji: o načrtovanju in gradnji obsežnih krajinskih struktur ter usklajevanju skupinskega dela, ki je presegalo okvire posameznih gospodinjstev ali majhnih skupin. Delovanje teh sistemov je temeljilo na natančnem poznavanju vedenja živali – najverjetneje jelenjadi –, njihovih sezonskih poti in odličnem razumevanju prostora.

T. Fabec/ZVKDS

Takšni lovi so prinašali velike sezonske presežke mesa, ki so jih lahko porabile le večje skupnosti, v obliki skupinskih gostij in obredov. Odkritje tako odpira vprašanja o organizaciji skupnosti, porabi, presežkih in simbolnem pomenu izobilja v prazgodovinskih družbah. Te strukture predstavljajo manjkajoče poglavje v evropski prazgodovini – poglavje, ki razkriva, da so že lovske skupnosti oblikovale kompleksne infrastrukturne sisteme in gradile prostor v skladu s svojimi potrebami in znanjem.

Odkritje spreminja razumevanje evropske prazgodovine: kaže, da so lovske skupnosti ustvarjale monumentalne krajinske strukture, ki so zahtevale odlično poznavanje prostora, zapleteno organizacijo, natančno načrtovanje in upravljanje s sezonskimi presežki mesa.