Arhiv Štajerskega Tednika

Eva in Zala sta v Gambijo odpotovali preko slovenskega društva Za otroke sveta, predvsem zaradi lažje organizacije in večje varnosti. Nekaj mesecev pred odhodom so imeli s predstavniki organizatorjev več delavnic in pogovorov o tem, zakaj si sploh želita tja. Pripravili so ju tudi na morebiten kulturni šok – življenje tam je namreč precej drugačno kot v Evropi. Že ob prihodu na gambijsko letališče sta ugotovili, da to vsekakor drži. Kot prostovoljki sta sicer bivali v luksuzni vili z bazenom, kar je bilo sprva nekoliko čudno. Po večini namreč lokalni prebivalci živijo v zelo skromnih prebivališčih, brez elektrike, vode, pohištva, stranišče pa je ena velika luknja na prostem. Tudi v vili pa razmere niso bile ravno luksuzne, saj tam posteljnino in brisače še vedno perejo na roke, gospodinja pa je hrano pripravljala na odprtem ognju pod milim nebom. Če je deževalo, se nihče ni obremenjeval, ogenj se je zakuril takrat, ko se je zjasnilo, večerja pa je bila pripravljena pač malo kasneje, kot so bili vajeni. Do službe sta se skupaj z drugimi prostovoljci vozili s kombijem. Mladi študentki socialne pedagogike in predšolske vzgoje sta bili šokirani tudi nad tamkajšnjim šolskim sistemom oz. načinom poučevanja. »Lokalne učiteljice so triletne otroke učile pisati, in ker jim ni uspevalo, so jih tudi teple. Skušali sva jim dopovedati, da oni še niso fizično sposobni pisati, saj še pisala ne zmorejo držati, vendar naju niso hotele slišati. V razredu so namreč otroci različno stari in določeno snov obravnavajo vsi, ne glede na svoje sposobnosti,« sta povedali sogovornici. Prav nobene pozornosti ne posvečajo utrjevanju snovi, veliko je tudi učenja na pamet. Cilj obiskovanja šole sicer je, da se vsi naučijo čim boljše govoriti angleško.

Učiteljica ima namesto šibe v roki leseno kačo

Preberite več v Štajerskem Tedniku