Spet bulmastifi. RTV Slovenija bi lahko zamenjala Kalinovega pastirčka, ki stoji v parku pred televizijsko bajto,  s figuro psa. Psi so zapolnili že toliko televizijskega programa, da bi si to zaslužili. Kdo je grešil? Kmetijsko ministrstvo? Policija? Sodstvo? Ministrica za notranje zadeve? Ugledni advokat? Tretji človek? Bo na koncu koncev obveljal ljudski rek, da se greh pove, grešnika pa ne? V deželi na sončni strani Alp je vse mogoče. Edino tu bi lahko vsemogočni bog naredil dva hriba brez doline ali skalo, ki je sam ne bi mogel dvigniti.

V Jankovičevih Stožicah sem bil na koncertu Helene Blagne. Desettisočglava množica je uživala polni dve uri, nevoščljivci, ki niso bili zraven, sprašujejo, koliko ljudi je prišlo v dvorano zaradi Helence in koliko zato, da bi prisluhnili svetovno znanim Dunajskim dečkom. Vstopnice so bile v prodaji, kupiti jih je bilo treba, priti v Stožice  in se prepričati na lastna ušesa. Pri nas je žal tako, da vedo o dogodku največ tisti, ki niso bili zraven, o človeku pa vam bodo povedali najbolj pikantne podrobnosti tisti, ki ga sploh ne poznajo.

Strokovnjaki za šolstvo so predali svojemu ministru belo knjigo, v kateri so napisane smernice o tem, po katerih  vzgojno izobraževalnih poteh kreniti, da bo pridobila šolajoča mladež  kar največ znanja za izzive prihodnjega časa. Nekatere predlagane novosti so bile  videne že v preteklosti. Morda pa je bela knjiga s svojo vsebino izziv za nevladna gibanja, naj se pričnejo zavzemati za prepoved poskusov na živih otrocih. Vsaka generacija je šla skozi kakšno šolsko reformo. Spomnimo se nove matematike, pisnega ocenjevanja, neocenjevanja vedenja, da o usmerjenem izobraževanju ne izgubljamo besed.

Preberite še ...

Finance

Kaj moram narediti za dobro pokojnino?

Mediji jasno in glasno poročajo, da si je predsednik države sam plačal operacijo v tujini. Je pa že slišati očitke, da je to njegovo dejanje klofuta slovenskemu zdravstvu, češ kako gospod predsednik ne zaupa domačim strokovnjakom. Hudobno, ni kaj. Če je dovoljeno slehernemu državljanu, da po svoji volji razpolaga s svojim denarjem, zakaj ne bi veljalo to tudi za predsednika države. Če se je odločil za bolnišnico v Insbrucku, se je pač tako odločil. In pika – kot pri Rutarju.