Zakaj eden najpomembnejših ljubljanskih gradov propada pred očmi javnosti?
Bralka je mnenja, da ni dopustno, da grad Kodeljevo že zaradi nekdanjega lastnika Antona Codellija, propada in da nihče ne poskrbi za to bogato kulturno dediščino.
»Vsakič, ko se sprehodim mimo gradu Kodeljevo, sem žalostna. Tako pomembno poslopje, v katerem se je tudi pisala zgodovina Slovencev, ne bi smeli tako razpadati in ga pustiti zanemarjenega. Posebej me žalosti, kaj se dogaja s kapelo ob gradu,« nam je zaupala bralka.
Po Codellijih se imenuje celoten predel mesta
In res, grad Kodeljevo, nekdanji Turn ob Ljubljanici, je dvorec iz 17. stoletja in je zdaj skupaj s kapelo (to so dodali leta 1738) in parkom kulturni spomenik. Zgradili so ga v prvi polovici 17. stoletja ob okljuku Ljubljanice, ko je ta imela še drugačen tok, po nekaj menjavah lastnikov pa je leta 1700 prišel v last Petra Antona Codellija, rojenega v Bergamu.
Po Codellijevih, iz te družine je potem izhajalo nekaj pomembnih meščanov Ljubljane, med drugim je bil eden od njih v času Francozov tudi župan Ljubljane, se zdaj imenuje kar celoten predel Ljubljane.
Najbolj znan pa je seveda izumitelj Anton Codelli, rojen leta 1875, ki je bil nekaj časa celo v takratni vojni mornarici, veliko je potoval in se učil jezikov, imel pa je veliko smisla tudi za elektrotehniko in strojništvo.
Pionir mobilnosti, ki je zaigral avtomobil
Velja za enega od pionirjev mobilnosti pri nas, poleg Janeza Puha, Codelli pa je leta 1898 v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil pri nas. To je bil Benz velo comfortable, z njim pa se je pripeljal z Dunaja, kjer ga je kupil. Kot zanimivost naj še dodamo, da je že leto kasneje z avtomobilom odpotoval v Nico, a je tam v igralnici zaigral to vozilo in se je v Ljubljano moral vrniti z vlakom. Že leto kasneje je kupil nov avtomobil, bil pa je tudi eden prvih motociklistov pri nas, saj je imel v lasti motorno kolo znamke Laurin in Klement, iz katerega je kasneje nastala Škoda.
Prijavil je še celo vrsto patentov s področja elektrotehnike in leta 1928 izumil visokofrekvenčni telefon ter napravo za prenos slike na daljavo, ki je predhodnica televizije.
Po drugi svetovni vojni in komunističnem prevzemu oblasti se je Codelli preselil v Švico, grad pa so nacionalizirali ter v njem uredili stanovanja, kasneje pa mladinski poboljševalni dom in partijsko šolo ter dom za upokojence.
Ni zapuščen, a vlaganj tudi ni
Zdaj v njem deluje gostinski lokal, v stavbi pa so tudi pisarne. »Grad ni zapuščen in ne propada,« pa je povedal Marijan Fras, »kapela ne služi kot skladišče, saj je spomeniško zavarovana. Je pa res, da je grad v dolgoročnem zakupu za 99 let, najemnik se je takrat zavezal, da bo iz gradu nekaj naredil, a se to še ni zgodilo.«
Pristava in gospodarski objekt sta druga zgodba, novi začasni lastnik ima v gradu najemnike, moral bi vlagati v grad, a se to kot omenjeno nikakor ne zgodi in zato verjetno zunanji opazovalci dobijo vtis, da vse skupaj propada. Poleg pisarn je v pritličju še omenjeni gostinski lokal, pred časom pa so sprehajalci le znali povedati, da je imel lokal v kapeli skladišče, kar pa zdaj ni možno, saj, tako Fras, sploh nimajo ključa od vrat.
Nekdanja posestva in grobnica
Poleg gradu Kodeljevo v Ljubljani na družino spominja tudi grobnica v bližnji Štepanji vasi ter Codellijev kanonikat ob škofijski palači na Ciril-Metodovem trgu. Skozi zgodovino pa so imeli med drugim v lasti še posestvo Studenec v Polju pri Ljubljani. V omenjeni grobnici pa so leta 2018 pokopali Codellijev vnukinjo Livio Barvo von Waxenstein, ki je bil hči Codellijeve hčerke Carmen.
E-novice · Novice
