V nedeljo, 21. oktobra, smo se brežiški gimnazijci odpravili v Strasbourg, da se podrobneje seznanimo z eno izmed pomembnih evropskih institucij – z Evropskim parlamentom. Vožnja z avtobusom je bila dolga in naporna, prevoziti Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo ni mačji kašelj. Proti večeru smo prispeli v Strasbourg, se namestili v hotel in utrujeni od vožnje popadali v postelje. Naslednje jutro smo bili spočiti in pripravljeni spoznavati lepote glavnega mesta v francoski pokrajini Alzaciji.

Strasbourg je lepo mesto z bogato zgodovino, kar se pozna tako v arhitekturi kot ljudeh. Mešanica nemške in francoske kulture je vidna na vsakem koraku in verjetno prav to mesto naredi tako zanimivo in vredno ogleda. Po času za kosilo smo si Strasbourg ogledali še z dveh perspektiv - najprej smo šli na daljšo vožnjo z ladjico, kasneje pa smo se povzpeli še na vrh znane katedrale. Vzpon po neskončnem številu stopnic, postavljenih v krogu, je veliko večji zalogaj, kot smo mislili sprva, vendar je bil ob prihodu na vrh ves trud poplačan, saj je razgled čaroben. Zvečer smo se vrnili v hotel, da bi si nabrali moči za glavni del naše poti, ki nas je čakal naslednje popoldne, in sicer obisk Evropskega parlamenta.

Po obilnem francoskem zajtrku smo si na kratko ogledali še malenkost oddaljeno staro francosko mesto – Colmar. Vrnili smo se v Strasbourg, pojedli, se uredili in živčki so začeli delati v trenutku, ko smo stopili na avtobus. »Stara, v Evropski parlament gremo,« sem rekla sosedi in vzhičeno mi je pokimala. Dekleta v oblekicah, bluzah, petkah in suknjičih, fantje pa v srajcah, naramnicah in najlepših čevljih, kar jih premore očetova omara, smo se iz avtobusa napotili proti veliki zgradbi. Razposajeni, a hkrati resni, vznemirjeni, zavedajoč se, da se moramo obnašati dostojanstveno, smo stopali proti zastavam pred vhodom. Ko smo prišli v notranjost, nas je, kljub vnaprejšnjemu opozarjanju profesorja, presenetil strog nadzor. Sošolka me je dregnila in mi zašepetala, da se počuti, kot da je na letališču, saj je bil postopek prav tak.

Notranjost Evropskega parlamenta je čudovita, ravno prav moderna in uglajena. Vzbuja občutek inteligentnega okolja z možnostmi razvijanja idej v vse smeri. Ko smo že mislil, da se bolj poslovno pri sedemnajstih sploh ne moremo počutiti, nas je vodič popeljal v dvorano, kjer potekajo seje. Vsak izmed nas je dobil svoj sedež na balkonu in slušalke. Prevajalci v vse uradne jezike Evropske unije prevajajo sproti in vsakdo lahko poišče svoj jezik ter tako brez težav sledi razpravi. Po določenem času se je v dvorani začelo zbirati vedno več poslancev – zasedli so skoraj vse stolčke. Spraševali smo se, kaj se dogaja, in kmalu nam je postalo jasno, da bomo priča glasovanju. Dobrih petnajst minut smo potrebovali, da smo dojeli njegovo delovanje, saj glasovanje poteka hitro, temeljito in učinkovito. Ko je naš čas potekel in smo bili primorani dvorano zapustiti, smo si vsi želeli, da bi lahko dogodke v dvorani spremljali še naprej.

Naše dogodivščine v evropskem parlamentu pa so se pravzaprav šele začele. Napotili so nas v manjšo konferenčno dvorano, kjer nam je eden od zaposlenih v tej instituciji na kratko predstavil glavne značilnosti Evropskega parlamenta, potem pa nam je bil na voljo za najrazličnejša vprašanja. Vsi prisotni smo imeli čast poklepetati z enim od osmih slovenskih poslancev v evropskem parlamentu, ki je pravzaprav »krivec« za naš obisk – z Ivom Vajglom. Postavljali smo mu najrazličnejša vprašanja in hkrati sledili temam, o katerih je govoril, saj smo se v šoli in doma vnaprej pripravili in razširili svoje znanje o problemih v svetu. Ivo Vajgl nas je spodbudil k realnemu razmišljanju s pridihom pozitivnosti, dal nam je vedeti, da verjame, da svet stoji na nas, vlil nam je upanje, da se morda tudi mi v življenju povzpnemo na tako pomemben položaj, poudaril, da so izkušnje ključnega pomena, in predvsem, da nič ni le črno in belo, temveč da je, kot pravi sam: » … vmes še ogromno odtenkov«. Ponosni, veseli in navdušeni nad celotnim doživetjem smo polni vtisov zapustili Evropski parlament. Zadnjo noč smo obujali spomine na pretekle dni in se strinjali, da je vse skupaj minilo prehitro.

Zjutraj nas je čakala dolga vožnja proti domu z vmesnim nekajurnim postankom v Salzburgu. Še vedno nezmožni dojeti, kaj se je zgodilo v preteklih dneh, smo prispeli v Slovenijo. Čeprav je bil obisk Strasbourga dokaj kratek, je močno vplival na naš pogled na svet. Spoznali smo, da so v življenju izjemno pomembni razgledanost, vztrajnost, izobrazba, zaupanje vase. V pičlih treh dneh smo si nabrali ogromno izkušenj in močno osebnostno zrastli. Kdo ve, morda pa bo čez nekaj let nekdo od nas stal pred brežiškimi gimnazijci in jim podajal svojo široko paleto znanja ter izkušenj. In če bo tako, upam, da jih bo navdušil vsaj pol toliko, kot je nas navdušil gospod Vajgl.