Jure Klobčar

Prazniki za brezdomce niso čas ognjemetov, temveč preizkus preživetja. A prav v zavetiščih se v teh dneh pogosto zgodi nekaj nepričakovanega: več topline, bližine in skupnosti, kot jih ti ljudje doživijo kadarkoli drugje v letu.

December v mestih diši po kuhanem vinu in novih začetkih. Izložbe obljubljajo spremembe, koledarji se polnijo s povabili, silvestrski večeri dobivajo svojo obliko. A obstaja tudi drugačen december – tisti, ki se odvija daleč od prazničnega vrveža in mestnih trgov, v prostorih, kjer je pomembneje od ognjemetov vprašanje, ali bo dovolj toplote, hrane in odprtih vrat.

Za ljudi brez doma je praznični čas pogosto tišji, težji in bolj osamljen. Namesto vprašanja, kako bodo praznovali, se pojavi bolj osnovno: kje bodo prespali, ali bodo imeli topel obrok in ali bo kdo opazil, da obstajajo. Prav zato prazniki v zavetiščih in dnevnih programih za brezdomce niso le koledarski dogodek, temveč preizkus sistema, solidarnosti in človečnosti.

· Zgodba Martina Matekoviča

Dosegel dno, zdaj pomaga drugim: Ni pomembno, kako padeš, ampak da vstaneš

V teh dneh pomembno vlogo prevzamejo tudi prostovoljci. V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote so že v začetku decembra pripravili Miklavževanje, ki je bilo zelo obiskano. Prostovoljci so zaigrali dramsko igro, brezdomce obdarili z drobnimi pozornostmi in odprli prostor za pogovor. V dneh pred božičem skupaj postavljajo jaslice in se ob tem pogovarjajo o otroštvu, praznikih, željah, ki so jih imeli nekoč, in tistih, ki jih imajo danes. Na silvestrovo pripravljajo popoldanski praznični program s petjem in kvizom, deloma pa bodo odprti tudi med prazniki.

Čeprav v teh prostorih praviloma ni glasnih zabav in silvestrskih spektaklov, vrata ostajajo odprta. Prav tam se v zadnjih decembrskih dneh pogosto zgodi nekaj, kar zunaj postaja vse redkejše – občutek skupnosti. A ob njem se vedno glasneje odpira tudi vprašanje, kam naj se brezdomci v Ljubljani sploh zatečejo, ko se javni prostori zapirajo, zavetišča polnijo, za ostarele in bolne pa v domovih za starejše ni prostora.

Zavetišče Ljubljana

Ljubljana: med prošnjami za pomoč, vsakodnevnimi obroki in negotovo prihodnostjo

V Zavetišču za brezdomce Ljubljana na Povšetovi ulici so prazniki manj povezani z decembrskim bliščem in veliko bolj z vprašanjem, ali bo pomoči dovolj. December je čas, ko se stiske še bolj zgostijo in ko so zaposleni znova primorani pošiljati prošnje za donacije – ne zaradi dodatnih želja, temveč zaradi osnovnih potreb ljudi, ki se znajdejo na robu.

»Vsako leto pošljemo več deset prošenj za donacije, letos jih je šlo več kot 90. Veseli smo vsake najmanjše pomoči,« poudarjajo zaposleni. Ob tem opozarjajo, da zavetišče ni namenjeno le brezdomcem v ožjem pomenu besede. Po pomoč prihajajo tudi upokojenci, invalidi in brezposelni, ki jim pokojnine, nadomestila ali občasni prihodki ne omogočajo več dostojnega preživetja.

V zavetišču trenutno stalno prebiva 18 uporabnikov, dodatno pa nudijo še 18 ležišč za zunanje uporabnike. A to je le del zgodbe. Vsak dan v zavetišče pride tudi 100 ali več ljudi, ki tam prejmejo brezplačen topel obrok in osnovne donacije hrane ter drugih potrebščin, ki jih pridobijo s pomočjo trgovin in posameznih donatorjev. Hrano delijo vsak dan ob 11.30, tudi med prazniki.

Brezdomci in berači

Beračenje v Sloveniji: Največ beračev prihaja iz tujine

Praznično vzdušje v zavetišču skušajo ustvariti po svojih močeh. Prostore okrasijo, uporabnikom pa letos omogočajo tudi nekaj, kar presega vsakdanjo rutino preživetja – 23. decembra jih bodo odpeljali na ogled Postojnske jame, izlet, ki bi bil brez pomoči za večino neuresničljiv. »Takšni trenutki ljudem pomenijo veliko več kot le spremembo okolja,« poudarjajo zaposleni.

Ob vsem tem pa nad delom zavetišča visi tudi skrb za prihodnost. Po 35 letih delovanja pod okriljem Centra za socialno delo Ljubljana se program postopno prenaša na nevladne organizacije, novo zavetišče na Poljanski cesti pa še vedno ostaja zgolj načrt. »Najbolj nas skrbi, kaj bo z ljudmi, ki vsak dan prihajajo k nam po pomoč,« opozarjajo zaposleni. »Sistem se spreminja, potrebe pa ostajajo – in jih je iz leta v leto več.«

Zavetišče Ljubljana

Slovenj Gradec: ko zavetišče postane dom

December je v Zavetišču za brezdomce Slovenj Gradec vse prej kot tih ali prazen. Že na začetku meseca se začne niz dejavnosti, s katerimi zaposleni in stanovalci skupaj ustvarjajo občutek praznikov – ne kot spektakel, temveč kot proces skupnega bivanja in povezovanja. Stanovalci najprej izdelujejo adventne vence, ki jih podarijo ljudem in organizacijam, ki zavetišče skozi leto podpirajo in mu pomagajo tudi finančno. Sledijo novoletne voščilnice, ki jih razpošljejo vsem, ki so kakorkoli povezani z zavetiščem. Gre za drobne pozornosti, ki nosijo pomembno sporočilo: hvaležnost in stik, ki presega zidove zavetišča.

Poseben trenutek za stanovalce predstavlja pisanje pisem Božičku. Na božično jutro jih pod novoletno jelko čakajo darila, ob katerih prejmejo tudi voščilnice z zapisanimi mislimi – pogosto od popolnoma neznanih ljudi. Prav te besede jih, kot poudarjajo zaposleni, najbolj ganejo in jim dajejo občutek, da niso pozabljeni.

Na božični večer zaposleni pripravijo večerjo in jo skupaj s stanovalci preživijo ob svetem večeru. »Zaposleni smo jim kot družina,« pravi strokovna delavka Marija Orešnik. V teh trenutkih se spontano odprejo pogovori o preteklosti, o božičih, ki so jih nekoč preživljali s prijatelji ali v družinskem krogu, pa tudi o praznikih, ki jih morda nikoli niso zares imeli. V prostoru zavlada umirjeno, iskreno praznično vzdušje, ki ga stanovalci zelo cenijo. Tudi na silvestrovo v zavetišču ne zmanjka skupnih trenutkov. Pripravijo večerjo, zaposleni in stanovalci se zberejo v skupnem prostoru, se pogovarjajo, igrajo družabne igre in skupaj odštevajo do novega leta. Brez hrupa in velikih obljub, a z občutkom bližine.

V Zavetišču za brezdomce Slovenj Gradec se decembru zavestno posvečajo. Ves mesec z uporabniki odpirajo teme tradicije, običajev in pravega pomena praznikov, ki po njihovem mnenju pogosto izgubljajo vsebino. »Čeprav ne moremo delati čudežev, so stanovalci veseli in hvaležni, da so lahko pri nas in da imajo osnovne dobrine, ki jih potrebujejo za normalno življenje,« poudarjajo zaposleni.

Zavetišče Slovenj Gradec

Murska Sobota: Božiček, ki pozna imena

V Zavetišču za brezdomne osebe Murska Sobota, ki deluje v okviru društva Mozaik, ima december že vrsto let poseben ritem. Praznični čas tam zaznamuje tradicionalno Božičkovanje, dogodek, ki povezuje uporabnike Zavetišča za brezdomne osebe in Bivalne enote Lemerje ter jim vsaj za nekaj ur omogoči občutek osebne pozornosti in topline. V praznično okrašenem prostoru Zavetišča ob petju in igranju kitare uporabniki skupaj z zaposlenimi pričakajo Božička in njegove škrate, ki jih upodabljajo prav zaposleni. Darila, ki jih prejme vsak uporabnik, so deloma pridobljena preko projekta Božiček za en dan, deloma pa so jih zaposleni pripravili in zavili sami.

Tujina

Država z največ brezdomcev v Evropski uniji, več kot pol milijona brez doma

Posebnost dogodka ni le v darilih, temveč v načinu, kako so predana. Božiček si za vsakega uporabnika vzame čas in mu ob izročitvi nameni nekaj kratkih, osebnih in spodbudnih besed. Prav ta trenutek – ko je posameznik nagovorjen po imenu in z mislijo, ki je namenjena samo njemu – daje dogodku posebno težo in pomen.

Po obdarovanju sledi druženje ob božičnih piškotih, narezku in glasbi. Gre za umirjeno, sproščeno srečanje, kjer se pogovori razvijejo spontano, praznično vzdušje pa ni vsiljeno, temveč naravno. »Prav osebni pristop daje dogodku posebno vrednost,« poudarjajo v Zavetišču, kjer se zavedajo, da je za ljudi brez doma občutek videnosti pogosto enako pomemben kot materialna pomoč.

Zavetišče Slovenj Gradec

Kranj: prazniki po meri ljudi

V Zavetišču za brezdomce Kranj se na praznični čas pripravljajo z mislijo na ljudi, ki tam bivajo – in teh ni malo z zelo različnimi življenjskimi zgodbami. Med stanovalci so tako mlajši odrasli kot tudi starejši, stari skoraj osemdeset let, zato zaposleni zavestno ne načrtujejo enotnega programa, temveč praznike oblikujejo po meri posameznikov.

Božični večer, božič, silvestrovo in novo leto bodo v zavetišču preživeli skupaj. Poudarek ni na posebnih dogodkih ali prazničnem spektaklu, temveč na mirnem, varnem in »družinskem vzdušju«, kot ga opisuje vodja zavetišča Irena Benda. Gre za skupne večere, pogovore in dejavnosti, pri katerih ima vsak stanovalec prostor, da praznike doživi na način, ki mu je blizu.

Koper: prazniki kot čustveni preizkus

V Zavetišču za brezdomne osebe Koper opozarjajo, da so december in drugi družinski prazniki za uporabnike njihovih programov pogosto psihično najtežji čas v letu. Takrat se še izraziteje pojavijo občutki samote, nepovezanosti in nemoči, pa tudi občutek, da svojega življenja ne zmorejo več obrniti na bolje.

Prav zato v decembru namenoma pripravijo več družabnih dogodkov kot običajno – kot protiutež stiskam, ki se v prazničnem času poglobijo. Med drugim so že organizirali turnir v igranju remija, na katerega so povabili uporabnike in prostovoljce, ter skupni izlet in druženje v prednovoletno okrašenem Trstu. Uporabniki so se udeležili tudi skupnega kosila v restavraciji, sledilo je obdarovanje uporabnikov in prostovoljcev, ki so vključeni v nastanitvene programe.

Vse večja stiska

V Evropski uniji že skoraj 1,3 milijona brezdomcev

V načrtu je še skupno druženje z uporabniki sorodnega programa, ob pizzah, ki jih bo pripravil eden izmed uporabnikov – dejavnost, ki v ospredje postavlja njihove sposobnosti, ne le potreb. Nekaj dni pred prazniki je zavetišče obiskal tudi koprski župan s svojo ekipo, ki se nanje spomni vsako leto in si vzame čas za pogovor z uporabniki ter prisluhne njihovim zgodbam in željam.

Na silvestrovo si uporabniki večerjo pripravijo sami, nekateri pa se odločijo tudi za praznovanje zunaj zavetišča. Tem je omogočen kasnejši vstop. Kljub prazničnemu vzdušju pa večina uporabnikov novo leto pričaka mirno – tako, da gre spat kot vsak drug večer.

Zavetišče Ljubljana

Maribor: december kot vaja v solidarnosti

V Zavetišču za brezdomce Maribor je december mesec, ko se vrata ne odpirajo le za pomoč, temveč tudi za ljudi. Že konec novembra se praznično dogajanje začne s tradicionalnim obiskom prostovoljcev, ki vsako leto znova poskrbijo, da se posamezne božične želje uporabnikov tudi uresničijo. Darila niso simbolična, temveč osebna – izročena vsakemu posamezniku posebej, z mislijo in pozornostjo, ki ju ljudje brez doma redko doživijo.

Skozi ves mesec sledijo redne dejavnosti in obiski, ki pomembno prispevajo k občutku vključenosti. Zavetišče obiščejo otroci osnovnih šol, dijaki in prostovoljci, njihovi prihodi pa prinašajo tisto, česar ne more nadomestiti nobena donacija: stik med generacijami. Prav ti trenutki pogovora, petja in preprostega druženja uporabnikom dajejo občutek, da so del skupnosti, ne le njeni obrobni opazovalci.

December zaznamujeta tudi dva izleta. Uporabniki se odpravijo na Pohorje in na ogled mesta, nato še v predpraznično okrašeno Celje ter na ogled živih jaslic v Vojniku. Takšni izhodi iz vsakdanje rutine so za mnoge eden redkih trenutkov, ko praznike doživijo zunaj zidov zavetišča. Posebno težo ima tradicionalni obisk mariborskega župana Aleksandra Saše Arsenoviča, ki zavetišče obišče tik pred božičem. Njegova prisotnost in pogovor z uporabniki pomenita simbolno priznanje, da so tudi ti ljudje del mesta. Na sveti večer, 24. decembra, bo uporabnikom omogočeno božično kosilo, za kar se v zavetišču zahvaljujejo podjetju, ki je to omogočilo. V začetku meseca jih je obiskal tudi Miklavž in uporabnike razveselil s sladkarijami.

Leto bodo v zavetišču sklenili s silvestrsko večerjo, s katero bodo skupaj in dostojno pospremili staro leto ter vstopili v novo. December je tam mesec solidarnosti, topline in skupnosti, ob tem pa tudi čas hvaležnosti. Uporabniki v tem obdobju sami ustvarjajo drobna darila za obiskovalce – kot zahvalo vsem, ki se jih spomnijo in jim s svojo prisotnostjo polepšajo dneve. Gre za majhne geste, ki povezujejo ljudi na obeh straneh pomoči.

· Slovenija

Brezdomka Eva že pet mesecev živi v avtomobilu

Ko se luči ugasnejo

Skupna točka vseh zavetišč ostaja enaka: v prazničnih dneh ljudje brez doma praviloma niso prepuščeni ulici. Imajo streho nad glavo, topel obrok in – kar je pogosto najpomembnejše – nekoga, ki jih nagovori po imenu. A za tem ostaja vprašanje, ki se ga sistem dotika le ob robu: kam naj gredo tisti, za katere v zavetiščih ni več prostora, predvsem starejši in bolni, ki bi nujno potrebovali domsko oskrbo, pa zanjo ni prostih mest.

Novo leto bodo mnogi brezdomci pričakali brez ognjemetov, brez odštevanja in brez kozarcev v rokah. A v prostorih, kjer vrata ostajajo odprta tudi po polnoči, bodo vsaj za nekaj večerov doživeli občutek varnosti in pripadnosti. In morda je prav to v času praznikov tisto, kar bi moralo šteti največ.