M. G.

Takšen, ki vedno stoji malo v ozadju, a naredi več, kot si navadno mislimo. Njegova življenjska pot je prepredena s trdim delom, padci, boleznijo in tudi izgubo, toda prav zato njegova zdajšnja predanost prostovoljstvu nosi toliko večjo težo.

Trdo delo, propad in bolezen

Odraščal je v Metliki, tukaj končal osnovno in srednjo šolo, v kateri se je izučil za tekstilnega konfekcionarja. Prvo zaposlitev je našel kot krojač v Kometu, nato je leta 1994 odprl svojo obrt, šiviljstvo, ki pa je propadla zaradi neplačil in dolgov. Tako se je leta 2001 preusmeril v zidarski poklic, ki ga je opravljal do leta 2013. Zidarsko življenje je bilo naporno in neurejeno, z veliko potovanji, tveganji in družbo, ki so človeka hitro potegnili v napačne navade. Tudi Martina so, postopoma in neopazno.

Ko je odložil zidarsko kelo, gladilko in libelo, je tri leta delal v obratu novomeškega TPV-ja na Suhorju. Leta 2016 je zbolel za rakom na debelem črevesu. Zdravniki so mu odstranili pol metra črevesa, zdravljenje je bilo zahtevno, okrevanje dolgotrajno. Danes pravi, da mu zdravje služi, a bolezen je bila jasen znak, da mora premisliti, kako živi.

Pogled v kozarec, ki ga je peljal na dno

»V ozadju se je leta nabirala druga težava – alkohol, ki je zagotovo izvir prve bolezni. Začelo se je brez razloga, neopazno, skoraj mimogrede. Med zidarskim delom sem, ne da bi popival po gostilnah, ampak kar med službo, začel sčasoma globlje gledati v kozarec in počasi je alkohol postal stalen spremljevalec. Saj veste, gospodar je vedno rekel: ‘Mojster, boste eno žganje za ogrevanje?’ Če si prvič odklonil, si pa drugič le zvrnil šilček ‘kačje sline’. Kadar je ni bilo, pa sem žejo gasil z vinom.

Tako dan za dnem. Groza. Obremenitve, družinske napetosti, terensko delo in delavsko okolje so me pahnili v navado, ki je presegla vse meje,« se 53-letnik nerad spominja tega obdobja.

Zaradi pitja se mu je začelo življenje rušiti. Spremljali so ga prepiri, odhodi od doma, vračanja, nova razočaranja. Takrat je dosegel dno, ki ga človek ne pozabi nikoli. Alkohol ga je povsem zvil. Pomoč je kot brezdomec – pravi, da je večkrat spal pod odprtim nebom – poiskal v, kot pravi, »žganje Polju«, nato še na Poljanskem nasipu v Ljubljani, kjer je na zdravljenju ostal skupaj štiri mesece. Tam je prvič po dolgih letih dobil priložnost, da si življenje postavi na novo.

Odločil se je, da ne bo več pil, pisalo se je leto 2022, in pri tej odločitvi je ostal.

Sam poudarja, da ga ni streznila le bolezen ali izguba doma, ampak predvsem notranja odločitev, da se mora ustaviti. Tako bo pomagal sebi in tudi najbližjim. Prepričan je, da brez tega ne bi zmogel, saj pozna mnoge, ki so poskusili in se vrnili na staro pot. Po zdravljenju je dobil možnost za bivanje, pod pogojem, da se drži reda in pravil.

»Po vrnitvi iz Ljubljane so me na železniški postaji v Metliki pričakali sinova in nekdanja žena. Brezkompromisno sem si naložil to odgovornost in od takrat sem lahko pri njih. Vmes sem opravil še vse potrebno, da sem lani ponovno pridobil vozniški izpit, ki sem ga izgubil pred osmimi leti,« se pohvali.

M. G.

Prostovoljec, ki vrača moč drugim

Padel je in se dvignil. Otroka sta odrasla in živita vsak svoje življenje, on pa živi mirno, urejeno in brez alkohola. Tveganja vrnitve se ne boji, saj je prepričan, da je odločitev dokončna. Poudarja, da mora biti najprej urejeno v glavi – brez tega noben zunanji program ne pomaga. Dosmrtni abstinent bo. V njegovi družbi lahko vsak pije, kar si zaželi, pivci ga prav nič ne motijo. 

»Leta 2018 sem bil zaradi zdravstvenega stanja invalidsko upokojen. Pokojnina je majhna, a drugače ne more biti, saj je bil del moje preteklosti preživet neurejeno, z obrtjo, ki ni prinašala plačil. A ker pri meni denar ni sveta vladar, sem našel svojega konjička v prostovoljstvu, ki me trdno drži in mi daje občutek, da sem koristen,« poudarja.

Martin je pri Rdečem križu Metlika danes, tako kot vsi drugi prostovoljci, deklica za vse – raznaša pakete, pomaga pri njihovem razdeljevanju, obiskuje starejše in ponuja tisto, kar je pogosto najdragocenejše: prisotnost. Po njegovem mnenju je prostovoljstvo način, da družbi vrne tisto, kar je nekoč izgubil ali zapravil. Tu je našel vrednote, ki ga vodijo vsak dan: solidarnost, spoštovanje, sočutje.

»Kadar prostovoljci potrkamo na vrata, nas stanovalci pogosto pričakajo s toplim nasmehom in iskrenim olajšanjem. Ob obisku jim namenimo nekaj trenutkov pogovora, prisluhnemo njihovim skrbem in jih povprašamo po počutju. Dajemo jim občutek, da niso sami.

Koliko to šteje! Včasih že nekaj prijaznih besed in stisk roke preženejo osamljenost, ki jo nosijo s seboj. Takšni obiski prinašajo upanje, bližino in človeško toplino v domove tistih, ki to najbolj potrebujejo,« so občutki, ki bogatijo tudi Martina, ki bo ta mesec veselo kot Miklavž, Božiček ali dedek Mraz razvažal darila ljudem, ki jih tudi pričakujejo, po vsej metliški občini.

Moč pomoči in ganljivi trenutki

In še nekaj. Za Martina ima beseda pomoč še posebej močno sporočilo. Razdeli jo na dva dela – po in moč – ter pravi, da pomoč pomeni, da ti nekdo podari nekaj nevidnega, a hkrati zelo trdnega: moč. Navsezadnje moč potrebuješ pri vsakdanjih opravilih.

Opiše nam tudi ganljivo izkušnjo iz svojega prostovoljskega dela. Gospe, ki je bila gibalno ovirana, je od doma prinesel deset jajc.

Rekla mu je: »Sinko, nisem te prosila.« Martin ji je odgovoril, da to dela iz srca in da ji želi pomagati. Gospa pa mu je v zahvalo dejala, da mu bo spekla jajca, in še enkrat poudarila, da pomoči ni prosila. Pravi, da je bil prav ta trenutek zanj posebna gesta. 

»Takrat človek začuti ljudi – vidiš, kdo ti je blizu, kdo ti želi dobro, čeprav ti ne more ničesar vrniti. Takrat šele vidiš, kdo je pravi prijatelj, kdo znanec in kdo je zgolj tako imenovani kolega,« pravi Martin.