Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Na osnovni šoli Bistrica smo z začetkom šolskega leta sprejeli nov izziv. Pričeli smo s projektom Comenius, ki nas bo to in naslednje šolsko leto povezoval s šolami iz še sedmih evropskih držav. Med 14. in 19. oktobrom se je zgodila naša prva »odprava« v okviru projekta – odpotovali smo proti Turčiji. Našo šolo so tam zastopali trije učenci v spremstvu dveh pedagoških delavk.

Glede na to, da smo v projekt vključene zelo raznolike države širom Evrope - Nizozemska, Španija, Velika Britanija, Grčija, Italija, Turčija, Romunija in mi - verjamemo, da nam bo paleta narodov, kultur, znanj in obrazov v prihodnjih dveh letih postregla z veliko modrostmi, ki jih ne nudijo knjige, ampak jih piše življenje.

Zapisalo se je že prvo poglavje. Kako se je odvijalo potovanje v neznano, je povedala Ela.

                                                                                                                    M. K.                                                                                                                                                                                                                                     

V nedeljo, 13. oktobra, smo se Luka, Tim, jaz, učiteljica angleščine Simona Lipej in ter svetovalna delavka Marina Drofenik odpeljali proti Ljubljani, kjer smo sedli na letalo proti Turčiji. Let je bil miren in prijeten. Zvečer smo pristali na Izmirskem letališču, kjer smo počakali, da smo se zbrali učitelji in učenci z vseh držav. Že v prvem trenutku smo se nadvse dobro ujeli z nizozemskimi otroki, Elin, Anniek in Hessel, s katerimi smo postali nerazdružljivi naslednjih pet dni.

Arhiv Dolenjskega lista

Otroci iz Grčije so bili precej mlajši, dekleti iz Španije pa se učita angleščino šele eno leto, tako da smo imeli nekaj težav s sporazumevanjem, a smo jih hitro rešili z raznimi kretnjami in nekaj polomljene španščine. Iz drugih držav so se obiska v Turčiji udeležili le učitelji. Tisti večer je sledila namestitev. Učitelje so odpeljali v hotel, nas pa k družinam gostiteljicam.

Naslednji dan smo zajtrkovali z gostitelji in se nato skupaj z njimi z avtobusom odpeljali v šolo. Luka, Anniek, Elin in jaz smo se pridružili učencem pri matematiki. Medtem so učitelji imeli delovni sestanek. V šoli smo se potem srečali z našimi učitelji in predstavili našo šolo. Pozneje smo šli na kosilo v restavracijo in na ogled po mestu Aydin.

Naslednji dnevi so bili precej raznoliki. Ogledali smo si ruševine iz časa Aleksandra Velikega, predstavili so nam postopek nastajanja keramike, obiskali smo vas, ki je znana po vinih in je polna ljubkih hišk, ter tipično turško mošejo, ki se od drugih razlikuje po tem, da je daljša v širino kot v dolžino. Seveda smo povsod kupovali spominke.

Starši gostiteljev so nam v šoli pripravili tradicionalne turške jedi. Mi pa smo še predstavili tipičen slovenski ples (polko) in slovensko igro (zemljo krast), za katero smo pozneje izvedeli, da jo igrajo tudi v Angliji in na Nizozemskem. Veliko smo se družili tudi s turškimi učenci, ki so bili zelo prijazni in gostoljubni.

Dan, ki si ga bomo vsi zapomnili, je zagotovo tisti, ko smo šli na ladjo in smo se lahko tudi kopali. Na ladji smo imeli kosilo, potem pa smo šli v hotel, ki je čisto ob plaži, kjer smo se še zadnjič zapodili med valove, nato pa smo šli na zaključno večerjo. V petek smo se vrnili domov. Z Nizozemci smo si obljubili, da bomo ostali v stikih preko vseh mogočih spletnih programov. Kdo ve?

Čeprav se Turčija razlikuje od drugih držav, ki jih poznam, je bila izkušnja nepozabna in neprecenljiva. Vsem, ki januarja odpotujejo v Italijo in pozneje v druge države, bi rada svetovala, naj ne bodo sramežljivi, saj bodo zamudili čudovite trenutke, in naj uživajo, kar se da, saj teh pet dni, ki se na začetku zdi veliko, še prehitro mine.

In kakšni so bili občutki Tima in Luka.

Luka Fendre: »V Turčiji je bilo zelo dobro in fino. Jaz in Timi sva živela pri fantu, njegovem polbratu in mami. Zabavali smo se vsak dan, igrali smo nogomet, se pogovarjali in spoznavali. Najbolj smo se razumeli z Nizozemci. Predstavili smo svojo šolo,ples in igro. Najboljši dan je bil četrtek, ko smo bili na ladji in se kopali. Šola in Turčija mi bosta vedno ostali v spominu. Tudi na letalih je bilo dobro. Upam da se bom še vrnil v Turčijo in komaj čakam, da bo naša šola gostiteljica.«

Tim Kunst: »Turčija je zelo lepa dežela. Mislim, da bi jo moral vsak obiskati. Tako prijaznih, zabavnih in poštenih ljudi še nisem srečal. Najbolj mi je ostala v spominu hrana, četudi nisem najbolj vedel kaj jem. Je pa bila zelo okusna. Čeprav moja gostujoča družina ni znala angleško, smo se nekako znašli in se sporazumevali z rokami. Angleško sem se sporazumeval z otroci iz ostalih držav. Med ogledovanjem znamenitosti smo se tudi izgubili, a so nas na srečo hitro našli.«