Dragana Stanković

»Že zdaj imam tremo,« se iskreno nasmehne, saj ni rad v središču pozornosti.

77-letni Motore je iskriv, umirjen, prijeten sogovornik. Skoraj ne mine dogodek v Sevnici, da ne bi bil tam, s fotoaparatom, brez katerega ne gre iz stanovanja. Dobila sva se v sevniški knjižnici.

»Pridite, vam bom nekaj pokazal,« reče. In greva proti razstavni vitrini, v kateri so zloženi številni fotoaparati, objektivi, filmi. Večina fotoaparatov v vitrini je analogna. Motore jih je, potem ko jih je zamenjal z novejšimi, podaril knjižnici, skupaj s skoraj 30.000 negativi.

Najstarejši fotoaparat v vitrini je Kodak Baby. »Ko je UNRA po drugi svetovni vojni Jugoslaviji pošiljala pakete, je bil v nekaterih tudi tak fotoaparat. Ta je bil last mojih staršev,« pripoveduje.

Leta 2004 je z analognih fotoaparatov prešel na digitalne. Ni posegel po prvih, ki so prišli na trg, ampak je čakal, da se je pojavil tak, s katerim je lahko naredil dovolj kakovostno sliko velikosti 45 krat 30 centimetrov.

Ko stopava mimo knjižnične čitalnice, pokaže na dve panoramski fotografiji Sevnice, ki se razprostirata čez dobršen del stene. Posneti sta z istega mesta, zgornja je črno-bela, spodnja barvna. Med njima je stoletje razlike. Novejšo je posnel Motore.

Ljubezen do fotografije in filmov je bila pri Motorejevih doma že dve generaciji pred njim. Njegov stari oče je bil prvi, ki je v Sevnici v nekdanjem sokolskem domu vrtel filme, in to še na roke. Tudi vsi trije njegovi otroci, vključno z Ljubovim očetom, so radi fotografirali.

»Tako je šla ljubezen do fotografije z geni naprej,« se nasmehne. Svoje prve fotografije je posnel, ko se je v osnovni šoli vključil v fotografski krožek. »Hvala bogu so moji domači vse fotografske filme, tudi moje čisto prve, shranili, in ko so starši umrli, sem filme podaril knjižnici, še prej pa sem vse fotografije digitaliziral.«

Po končani srednji ekonomski šoli in obvezni vojaščini se je zaposlil na sevniški občini, na oddelku planiranja, analiz in statistike, z ustanovitvijo samoupravnih interesnih skupnosti pa je prevzel oddelek za družbene dejavnosti. »In obrambo pred točo,« doda z nasmeškom.

»To je bil projekt, ki smo ga v Sevnici izpeljali za osrednjo Slovenijo. Ko so tuhtali, kdo bi to prevzel, so rekli: Eh, kar Ljubo bo,« se nasmehne svojim spominom. Med osamosvojitveno vojno je imel več funkcij, bil je tudi obveščevalni oficir. V 90. letih se je zaposlil na sevniški enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje in tam med drugim vodil pilotni projekt uvedbe zdravstvene kartice za vso Slovenijo.

Leta 2010 se je upokojil, a je eden tistih upokojencev, ki dolgčasa ne poznajo. Je pobudnik in vodja fotografske sekcije Društva Trg Sevnica, aktiven je tudi v Planinskem društvu Lisca Sevnica, v katerem je kot kronist in urednik katastra planinskih poti pomembno prispeval k promociji planinstva.

Kot je v obrazložitvi predloga za občinsko plaketo zapisal njegov predlagatelj Rok Petančič, je Motore fotografijo iz osebne strasti razvil v življenjsko poslanstvo.

Zabeležil je številne dogodke, praznovanja, gradnje, ljudi v Sevnici, ustvaril fotografsko kroniko občine, sodeloval pri nastajanju številnih knjig in publikacij. Pred leti je za svoje prostovoljno delo prejel tudi plaketo Državnega sveta. »Njegovo delo je izjemno obogatilo kulturno dediščino občine, saj ohranja trenutke, ki bi sicer zbledeli v pozabo,« je še zapisano v obrazložitvi.

S planinci se dvakrat tedensko odpravi v razne konce Slovenije, enkrat tedensko pa še z upokojenimi kolegi fotografi. »Ogromno materiala naredim tudi takšnega, da je uporaben v knjigah, ki jih ustvarja Oskar Zoran Zelič. Sodelujeva tudi pri zbiranju starih fotografij in razglednic s sevniškega območja,« pripomni.

V 25 letih se je nabralo že okoli 800 digitaliziranih starih razglednic, od tega jih je okoli 600 njegovih. Zavidljivih več kot 10.000 kosov šteje tudi njuna zbirka digitaliziranih starih fotografij sevniških družin, posameznikov, vedut, dogodkov, stavb, med katerimi najstarejše segajo v sredino 19. stoletja. Vseh digitaliziranih fotografij, ki jih hrani na zunanjih diskih, pa je že več kot 350.000 tisoč.

Najljubše so mu vedute, ki prikazujejo spreminjanje prostora. Zato se najraje osredinja na domače kraje, ki jih vsakodnevno spremlja in že desetletja dokumentira njihov razvoj.

Svoje dolgoletne fotografske izkušnje v fotosekciji z veseljem prenaša tudi na mlajše kolege. Tudi razstav je že bilo nekaj. S svojimi fotografijami ne služi, vedno jih podari. »To je vendar moj hobi,« pripomni. »Svoje zadovoljstvo sem doživel že s tem, ko sem fotografijo posnel.«