Zakaj lahko ZDA pritiskajo na EU? Ker imajo naše podatke
Zakaj ameriški predsednik Donald Trump od evropskih zaveznikov izsili vse, kar si zada? Razlog ni v političnem pristopu, temveč v konkretnih mehanizmih ameriške moči.
Ko na slovenski spletni tržnici naročimo nemški aparat za kavo, se zdi, da smo kupovali lokalno in da naše potrošne navade niso ušle iz stare celine. A temu niti približno ni tako, saj večino tržnice poganja oblačna infrastruktura ameriških velikanov Microsoft in Google.
Dostop ameriških struktur do teh podatkov ni teoretičen, saj je leta 2018 v ZDA sprejet zakon »CLOUD Act« ponudnikom storitev naložil obveznost razkritja vsebine komunikacij, tudi če se strežniki fizično nahajajo v EU, je na frankfurtski konferenci Sovereign Cloud Day v začetku meseca opozoril raziskovalec na Univerzi Queen Mary London Dave Michels.
Poudaril je, da dostop ni možen le z odredbo sodišča, ampak imajo oddaljen dostop za vzdrževanje tudi inženirji matičnega podjetja v ZDA.
Ko smo račun za kavomat nadalje poravnali s plačilno kartico Visa ali Mastercard, so ti podatki prepotovali Atlantik kot agregirane informacije o naših potrošnih navadah, ki jih plačilni družbi preprodata naprej, ob tem pa nam za svoje storitve zaračunata še provizijo.
Vsak trgovec ima namreč 4-mestno MCC kodo. Ko poravnamo račun pri veterinarju, kupimo hladilno blazino na spletni tržnici in plačamo kavo v lokalu ob pasjem parku, smo profilirani kot lastniki psa, verjetno pasme z gostejšim kožuhom. Čeprav so agregirani podatki psevdonimni, jih z nekaj napora ni nemogoče povezati z našim imenom.
Ameriški obveščevalci se glede tega sploh ne rabijo truditi, saj imajo po ameriški zakonodaji popoln dostop do podatkov, in to brez sodnega naloga, tudi če se strežniki nahajajo v EU.
Brez lastne oblačne infrastrukture držijo ZDA EU v ekonomski prisili
Zdaj razumete zadrego, v kateri se nahaja EU; bruseljski miselni trust Bruegel to ameriško skrito moč kliče ekonomska prisila. V decembra objavljenem poročilu Od strategije do doktrine: Naslednji koraki za evropsko ekonomsko varnost, je zato Bruselj pozval h gradnji lastne oblačne infrastrukture.
Sklicevalo se je na trenja, ki so se realizirala na Munchenski varnostni konferenci, ko je ameriški podpredsednik JD Vance odkrito grozil evropskim voditeljem, naj ne regulirajo ameriških tehnoloških titanov.
Do lastne oblačne infrastrukture je realno še daleč. Nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi je v svojem odmevnem poročilu celo ocenil, da je suverenost na tem področju nedosegljiva, saj največja evropska oblačna storitev obsega le dva odstotka evropskega trga.
Naslednji preboj na tem področju bo nudilo kvantno računalništvo, ki ga trenutno razvijata le ZDA in Kitajska, je poudaril.
Evropske plačilne storitve so že skoraj tukaj
Je pa stara celina precej bližje vzpostavitvi lastnih plačilnih storitev preko sistema Wero, ki ga v Sloveniji poznamo v obliki Flika. Ta storitev podatke posreduje iz banke v banko, med njima pa ni posrednikov, ki jih zbira in preprodaja, kot to počneta Visa in Mastercard.
A sam obstoj infrastrukture ni dovolj, saj bodo morali svoje navade spremeniti tudi potrošniki. S Flikom je trenutno že mogoče najemati zavarovanja pri nekaterih slovenskih zavarovalnicah, a te storitve omenjena spletna tržnica še ne ponuja.
Grenlandski scenarij: ZDA kot plenilski zaveznik
Inštitut Jacques Delors je v prejšnji teden objavljenem članku zapisal, da se EU nahaja pred odločitvijo, saj so se ZDA spremenile v plenilskega zaveznika, pripravljenega žrtvovati zvezo Nato, da se polasti Grenlandije.
Evropi po besedah inštituta grozi dejanska vazalizacija in politična smrt, če se bo pripravljena odreči arktičnemu otoku v zameno za negotova varnostna jamstva v Ukrajini.
Draghi je priporočil letne naložbe v višini 800 milijard evrov, realiziranih je bilo nekaj milijard
Draghijevo poročilo je že leta 2024 Bruslju priporočilo letne naložbe v znesku 800 milijard v evrskih obveznicah, a je bilo to idejno poraženo že teden po objavi dokumenta. Berlin je namreč zavrnil izdajo novih obveznic, zato Bruselj ni mogel zagotoviti skupnega financiranja, ponudil je lahko le prerazporeditev nekaj milijard iz enega sklada v drugega.
Po plenilskih ambicijah Washingtona po Grenlandiji se bo Berlin moral zato znova usesti in pretehtati, ali je tokrat pripravljen plačati ceno evropske suverenosti.
