"Dojela sem: moj ego je nenasiten"
Ko se ozrem nazaj, v svojo preteklost, se zavem, kako dolgo se že spoprijemam z enako problematiko.
Sprašujem se, kako je mogoče, da mi po vsem tem času ni uspelo izstopiti iz nje. Kaj delam narobe?
Moj ego mi vedno znova govori, da se premalo trudim in da vse delam narobe. Do zdaj sem mu vedno verjela.
Zdaj pa se sprašujem, kako je mogoče, da nikoli ni zadosti. Zakaj stvari, ki jih naredim, niso dovolj dobre? Po kakšnem merilu moj ego moje delovanje vedno označi za manjvredno, ne dovolj dobro, napačno?
Dojela sem, da mojemu egu, ne glede na to, kaj naredim in koliko se trudim, nikoli ne bo zadosti. Vedno mi bo rekel, da je to, kar delam in kako živim, narobe, premalo; da moram to izboljšati, popraviti. Vedno znova mi bo ponujal nove rešitve in se trudil s pojasnjevanjem, kaj naj bi doslej delala narobe.
Dolgo sem mu verjela, zdaj pa sem dojela, da je vse, kar govori, zgolj prazno blebetanje. V resnici si sploh ne želi, da bi problem rešila. Zaradi upoštevanja njegovih nasvetov se zgolj vrtim v začaranem krogu in ne uspe mi uvideti resničnega bistva dogajanja.
Ego mi ves čas ponuja zgolj površinske rešitve, ki s problemi v resnici nimajo povezave. Želi, da bi spremenila delovanja v fizični realnosti, želi nadzirati misli, čustva in občutke. A nič od tega mi ne pomaga preiti problematike.
Kaj sem spregledala, česa mi ni uspelo videti? Zazrem se globoko vase. Grem prek plasti fizičnosti, misli, čustev, občutkov in tam končno zagledam nekaj zelo znanega in domačega: svojo Dušo. Ves čas je bila skrita za vsemi plastmi. Je tako tiha, umirjena, a hkrati zelo intenzivna in močna. To je to bistvo, ki sem ga ves čas iskala, ki je sevalo skozi vse nivoje mojega obstoja. To je tisto bistvo, ki se ni hotelo spremeniti, ne glede na to, kako močno sem se trudila spreminjati fizično realnost in nadzirala misli, čustva in občutke. To je tisto bistvo, ki mi je sledilo, ne glede na vse spremembe, ki sem jih naredila.
Končno lahko svojemu bistvu pogledam v oči. Zdaj čutim, da se ne bojim več. Vidim, da nimam več potrebe po tem, da bi od česar koli zbežala ali kar koli poskušala spremeniti. Fizičnost, misli, čustva in občutki so zdaj zgolj bežen odziv. V ozadju vseh problematik, s katerimi sem se kdaj srečevala v življenju, sem bila torej jaz. Vidim lahko, kako moje bistvo sije v čudoviti neopredeljivi svetlobi. Zdaj vem, da mi ni treba več igrati iger popravljanja in izboljševanja, saj ničesar v resnici ni treba popraviti. Od ničesar mi v resnici ni treba zbežati in pred ničimer se mi ni treba braniti.
Zdaj lahko rečem le, da se zavedam. Zavedam se sebe. Zavedam se, kdo sem. Zavedam se vseh iger življenja, ki sem jih doslej igrala. To zavedanje pa je popolnoma vse, kar v danem trenutku potrebujem, brez kakršnih koli navodil, kaj bi morala spremeniti. Tako lahko zgolj mirno in svobodno obstajam v tem trenutku.
