I. V.; arhiv DL

##IMAGE-2489901##

Kongresni trg, velika ura na Ljubljanskem gradu se približuje 11. uri dopoldne. Iz velikih zvočnikov, ki so postavljeni ob odru, doni partizanska pesem, nato pa še pozabljena mednarodna himna delavskega razreda Internacionala. Spreleti me srh, zarosijo se oči, saj se spomnim, kolikokrat smo jo peli v gimnaziji. Takrat smo bili mladina. Bila so brezskrbna leta, saj smo, mladi, vedeli, da bomo šolanje lahko nadaljevali. Imeli smo štipendije, otroške doklade, starši so imeli službe, zagotovljeno pokojnino. Zdravstvo je bilo brezplačno in vsem dostopno, socialna varnost je bila zagotovljena. Pravice, ki so jih izbojevali delavci davnega leta 1890, so jim priznavale še pravico do plačane malice, prevoza stroškov na delo in do plačanega dopusta, bolniškega dopusta, pa tudi varstvo in plačani porodniški dopust mladih mamic sta bila zagotovljena. Marsikdo poreče, da sem nostalgik, ampak socializem, kot sistem, bi lahko bil zelo učinkovit in delujoč sistem, a ga je pokvarilo nepoštenje, kapitalistično mišljenje oblasti in ljudi.

Po odcepitvi od Jugoslavije smo bili ponosni, da smo postali državljani samostojne Slovenije. Besede takratnega predsednika Milana Kučana so aktualne in žive še danes: »Jutri je nov dan in nič več ne bo tako, kot je bilo prej!« In res, od tistega dne je bilo vse drugače. Začelo se je s podelitvijo certifikatov, kar je bil začetek privatizacije podjetij. S strani vodilnih je bilo slišati obljube o boljšem in lepšem življenju za vse; velike želje in veliki upi, ki pa so nam, navadnim državljanom, prinesli le razočaranja.

Danes, 20 let po osamosvojitvi je država v krču. Nad Slovenijo leži temen oblak globalne krize. Politika je sprejela ukrepe, ki je krizo med navadnimi državljani samo poglobila. Vlada varčuje na osnovnih človekovih pravicah: brezplačno zdravstvo, šolstvo, socialna varnost. Obljube o boljši, pravični Sloveniji ostajajo na pogorišču nekoč velikih, uspešnih podjetij, ki so klonila pod pohlepom in osebnimi interesi posameznikov in posledično pahnila več tisoč ljudi na cesto, v obup in revščino.

Banke so velikodušno odobrila milijonske kredite tajkunom, ki so uničili in izčrpali zdrava podjetja in pripeljali do propada gospodarstva. Vzrok za krizo pri nas so posledično tudi banke, ki so globoko v rdečih številkah, saj večina kreditov ne bo nikoli vrnjenih. Politika in sodstvo nimata ne moči in ne želje, da bi terjala vračilo dolgov in odgovornost teh ljudi. Kdo bo vrnil ta dolg? Mi vsi, davkoplačevalci.

Verjeli smo, da lahko z delom preživiš, morda nekoč uživaš mirno in varno starost. Danes se to zdi utopija: prihodnost nas vseh je velika neznanka.

Delo in poštenje je izgubilo svojo vrednost. Danes velja le – kradi, laži in imej na položaju, »pri koritu« prijatelje, ki te bodo dvignili iz anonimnosti.

Anonimni smo mi vsi, mi, navadni državljani, ki več ne razumemo, kam nas vodi ta politika. Marsikdo bo rekel: »Saj smo jih sami izvolili!« Res je, smo volili in jih izvolili. Verjeli smo, da bodo delali v prid ljudstvu, da bodo svoje znanje in sposobnosti združili v reševanje problemov, ki pestijo državo, in se dvignili nad osebne interese, zamere.

A slika in ton iz Državnega zbora kažeta drugačno sliko. Bajna izplačila, nerazumno visoke izplačane vsote za svetovanja in opravljanja raznih storitev na državni ravni; na drugi strani medsebojna podtikanja, obtoževanja, grožnje. Obljube politikov, da so varčevalni ukrepi prava pot pri reševanju perečih problemov in kroničnem nižanju BDP. Realna slika gospodarstva in finančnega stanja naše države pa polzi navzdol. Vse ostaja le na obljubah. Od obljub se ne da živeti, z njimi ne moreš plačati položnic, prehraniti družine, pokriti osnovnih stroškov.

Kot državljanka Republike Slovenije, delavka v javni upravi, naši vladi ne verjamem več! Kritična sem do njenega dela, dokazani in prikazani nesposobnosti in nezainteresiranosti v iskanju jasnih ciljev, ukrepov in rešitev za izhod iz krize. Politika se iz nas prav norčuje, saj so varčevalni ukrepi prizadeli mlade družine, upokojence, socialno šibke in marsikoga pahnili v revščino. Kam je odšel denar? Koliko novih delovnih mest se je odprlo? Lahko na to dobim odgovor? NE!

Zato sem odšla na demonstracije. Da pokažem, da se z aktualno politiko ne strinjam. Da sprejeti varčevalni ukrepi, ki se bodo še zaostrili, niso pot, izhod iz krize.

Z ostalimi demonstranti sem pela partizanske pesmi. Ni me sram priznati, da jih še vedno rada slišim in pojem. So del naše zgodovine, čeprav bi jo nekateri radi izbrisali in danes po njej pljuvajo. Zgodovina hočeš-nočeš piše svoja poglavja, zgodovinarji analizirajo dogodke in na vseh nas je, da vidimo napake in zmote, jih prepoznamo in jih ne ponavljamo.

Danes je Slovenija demokratična republika. To je zapisano v Ustavi, kot tudi to, da je pravna in socialna država. Je res? Ne, že dolgo ne!

Tudi zato sem bila na Kongresnem trgu.

Postavila sem se v bran napisanem členu v Ustavi: 44. člen: Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. In rezanje in varčevanje na naš račun je javna zadeva. Tiče se vseh nas! Izvoljeni predstavniki ne upoštevajo našega mnenja, kot tudi zahteve, da se raziščejo tajkunski krediti, davčne utaje. Krivci naj se kaznujejo, denar in premoženje naj se zaseže. Sodišča naj začnejo pošteno in vestno opravljati svoje delo, koruptivna politika in vodilni na položajih naj odstopijo in za svoje napake kazensko in materialno odgovarjajo! Imamo veliko mladih, brezposelnih, izobraženih ljudi, ki imajo znanje in voljo, da pomagajo postaviti gospodarstvo spet na noge. Potrebujejo le priložnost. Doma je ne dobijo, zato gredo v tujino. Jih bomo lahko zadržali?

Politika varčuje na socialnem varstvu, kulturi, zdravstvu, izobraževanju - moramo postati res shirani, neumni, neizobraženi državljani, postavljeni na milost in nemilost vladajočih? Kakšna bo bodočnost mojih otrok, vnukov? Jim to želim? Ne!

Protestiram!

Protestirali smo vsi udeleženci demonstracije na Kongresnem trgu. Na odru so se vrstili govorci raznih sindikatov, ki so povedali to, kar vemo vsi. Bili so glasni, konkretni, med njimi so bile tudi pametne rešitve, kako iz krize. A to smo slišali le demonstranti, politikov tako in tako to ni zanimalo.

Po pisanju nekaterih smo udeleženci demonstracije hudodelska združba. Hudo! Smo le državljani z ustavno pravico do demokratičnega izražanja svojih misli. Smo državljani, ki mislimo s svojo glavo. Državljani, katerim sta pravica in resnica še vedno sveti. Bili smo glasni: za naše vnuke, otroke, starše in nas vse, ki si želimo nekoč res lepšo, pravičnejšo in boljšo Slovenijo.

Demonstracije so za nami, zdaj se delijo vtisi. To je moj vtis. Lahko le upam, da bo pri reševanju krize zmagal razum. Zaradi vseh nas, ki živimo v Sloveniji in v kateri bomo tudi ostali. To je naša domovina, naš dom. Z bogato zgodovino. In del zgodovine bomo nekoč tudi mi. Kaj bo o nas pisala zgodovina?