arhiv; Vrtec Semič

##IMAGE-2507111##

Normativi v šolah in vrtcih so spet aktualni. Seveda bi jih vlada in službe, ki diktirajo naše delo iz usnjenih naslonjačev, radi na vso silo povečali. Ne menijo se za mnenje stroke, ki naše pedagoško delo pozna, spremlja in ceni. Ne, nismo paraziti družbe! Smo odgovorni za vzgojo in intelektualni razvoj generacije otrok, ki si v vrtcu in šoli pridobijo socialne, komunikacijske in ostale sposobnosti, s katerimi se razvijajo v mlade, uspešne ljudi, ki vedo razmišljati s svojo glavo.

Ja, prav huda sem. Huda na nerazumnost in podcenjevanje mojega pedagoškega dela. Huda sem zaradi nespoštovanja pravic otrok, ki so zaupani v moje varstvo, zaradi dvoma v mojo usposobljenost in strokovnost, s katerimi otroke vzgajam in učim za življenje, ki zahteva čedalje več od vseh nas.

Sem vzgojiteljica in rada opravljam svoj poklic, rada hodim v službo. A služba vzgojiteljice se ne konča ob določeni uri. Ko zaprem vrata vrtca, še mislim, kaj bom počela drugi dan z otroki, kaj jim bom ponudila, da jim bo zanimivejše. Doma brskam po medmrežju, iščem pesmice, filmčke, fotografije, da bi jim približala vsebino zastavljenega tematskega sklopa, hkrati pa nudila izziv, da bi razmišljali tudi sami. Res so še otroci, a njihove rešitve so enostavne in logične. Veliko bolj kot pa napovedane rešitve naše vlade, ki naj bi jih prinesli spremenjeni normativi v vrtcu, ki so v sklopu napovedanih varčevalnih ukrepov.

Moja skupina šteje 19 otrok, v starosti 2–4 let. Nekateri imajo plenice, večina otrok potrebuje pomoč pri uporabi stranišča, ki je oddaljeno od naše igralnice. Otroci potrebujejo nadzor ves čas bivanja v vrtcu. Po predlogu vlade naj bi se sočasnost vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice zmanjšala za 1 uro! Hudo! Pa so se odgovorni pri pisanju teh ukrepov sploh vprašali, kaj bo z varnostjo otrok?! Kot vzgojiteljica odgovarjam za otroke, ki so nepredvidljivi, zahtevni in živahni. So živa bitja, ki me potrebujejo. Njih ne zanima, kaj pravi zakon: ko pridejo v vrtec, se želijo počutiti varno, se igrati in se skozi igro učiti. S sprejetjem novih normativov izgubljajo možnost, da bi se vsestransko razvijali in nadgrajevali svoja spoznanja in znanja kot posamezniki. Današnji otroci imajo veliko znanja. Moji starejši otroci iz skupine že poznajo računalnik, vedo, da »stric Google« zna vse, za njih je vse enostavno. A zame, kot za njihovo vzgojiteljico, pa ni vedno tako. Računalnik sem spoznavala sama že kar nekaj let nazaj, a znanje, kako ga uporabiti pri svojem konkretnem delu pri otrocih, sem dobila na izobraževanju. Saj veste, to so seminarji, na katerih sem nekoč nadgrajevala vsakoletno svoje pedagoško znanje, se izobraževala in se seznanjala s primeri dobre prakse vzgojiteljic iz vrtcev iz vse Slovenije. Sicer pa – ta izobraževanja so ukinjena, saj varčujemo. In tako se danes, kot strokovna delavka, izobražujem sama, vedoč, da brez učenja in prebiranja strokovne literature ni napredka. Stroka sledi modernim smernicam razvoja sodobnega otroka v smislu sociologije, pedagogike, razmišljanja in mišljenja le-tega in mi je v pomoč pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela z otroki.

Kot vzgojiteljica moram vedeti, kako pritegniti pozornost otrok, jih motivirati, da me slišijo in mi sledijo. Torej, poznati moram vsakega izmed otrok svoje skupine, pa tudi vzorce vedenja, ki jih od doma prinese v vrtec. Moja pozornost je usmerjena na otroke, ki se v večji skupini otrok ne počutijo dobro, so plašni. Spodbudim jih, skušam najti njihove kompetence na področjih, na katerih so močni, in jim neprisiljeno krepim samozavest, zaupanje, da to zmorejo narediti sami. In tukaj nastopim jaz, vzgojiteljica, ki otroku to omogoči. Uporabim svoje znanje, inovativnost in instinkt, ker vem, da otrok potrebuje mojo pomoč in mi zaupa. Zaupanje ima velik pomen pri delu z otrokom in tu ga ne smem razočarati. V vsakem trenutku otrok ve, da lahko stopi do mene in da mu lahko nudim pomoč. Kot strokovna delavka to razberem iz njegovega obnašanja, govora njegovega telesa ali pa le iz pogleda, ko se sreča z mojimi očmi.

Vsak izmed nas je v mladosti izbral poklic, za katerega je verjel, da ga bo z veseljem opravljal in s tem prispeval svoj delež k razvoju širše družbe. Vsako delo je specifično in kot tako zahteva določena znanja in pogoje dela. Uvrščam se v generacijo srednjih let. Tekom mojih delovnih let v vrtcu se je sistem dela spremenil. Uvedli smo Kurikulum za vrtce. Otroka, njegove zahteve in potrebe, je postavil na prvo mesto. Otroci niso več skupina, postavljena v kalup množice otrok, pač pa posamezniki z individualnimi potrebami, željami in možnostmi, ki jih nadgrajujemo v vrtcu. Novo načrtovanje in potek dela sta dobro zaživela tudi v praktičnem delu v slovenskih vrtcih in zato nas po kakovosti in kvaliteti dela postavljata v sam vrh evropskih vrtcev. Kot vzgojiteljica sem izobražena, zavedam se svoje vloge pri razvoju otrok, ki danes veliko časa preživijo v vrtcu, in sem odločno proti povišanju normativov v vrtcu. V kolikor kdo meni, da nimam prav, ga prav rada povabim v svojo skupino, da dan preživi z nami. Tako lahko iz prve roke oceni, koliko je moje pedagoško delo naporno, odgovorno, a navkljub vsemu tudi lepo.

Svoje delo želim približati staršem svojih varovancev, zato sem postavila in tudi nadgrajujem vrtčevsko spletno stran, spletno učilnico. Da vidijo otroke pri dejavnostih, ki potekajo v vrtcu. Da so otroci motivirani in zadovoljni. A to delo se ne šteje nikamor. Je pač moja dobra volja. Ne delam to le jaz, veliko vzgojiteljic po Sloveniji dela isto. Najbrž se vprašate – zakaj. Saj je enostavno – smo vzgojiteljice. S srcem.

Naš sindikat SVIZ je podpisal z vlado sporazum o varčevalnih ukrepih, a pod pogojem, da standardi in normativi v vrtcih in šolah ostanejo nespremenjeni. A vlada je podpisala s figo v žepu. Lej ga, zlomka, kaj ni to ta vlada, ki se je izvolila sama po strankarskih vezeh in prisegla, da bo delala v prid ljudstvu? Tistemu ljudstvu, ki ji omogoča, da si izplačuje velike plače in ima privilegije, o katerih lahko mi, navadni državljani, le sanjamo? Še v vrtcu vemo, da je potrebno varčevanje, ampak vseh, ne le pri nas, »navadnih« državljanih. In zaradi te dvoličnosti naše vlade ji ne zaupam več. Možje v kravatah si kupujejo drage avtomobile, računalnike (Prepričana sem, da sploh ne vedo, kaj naj bi z njimi delali! Meni osebno, vzgojiteljici v vrtcu, bi pomenil tak računalnik veliko in bi mi olajšal VIZ delo z otroki.), medtem ko v vrtcu primanjkuje igrač, da ostalega potrebnega materiala, sanacije dotrajanih stavb in pravice otrok do brezplačnega šolanja, brezplačnega vrtca za drugega otroka sploh ne omenjam.

Spremljam politiko, aktualna dogajanja, ker vem, da je tudi moje nadaljnje delo odvisno od ukrepov, ki jih bo sprejela vlada. Podpiram naš sindikat SVIZ, da trmasto vztraja pri ohranjanju dosedanjih normativov v vrtcih in šolah. Podpiram g. Štruklja in ekipo vseh nas, zaposlenih v javnem sektorju, ki se borimo za pravice naših otrok, dijakov, študentov, mladih mamic in upokojencev. In ker upam in zaupam gospodarstvu, da se bo potegnilo iz trenutne stagnacije. Napredek in razvoj družbe se lahko gradita le na znanju in inovaciji posameznikov, ki s seboj potegnejo verigo ljudi z lastnim znanjem in mišljenjem. In znanje se začne in nadgrajuje v vrtcih, osnovnih šolah in na fakultetah. Kot lego kocke, ki jih gradijo moji malčki v vrtcu. Če le eno kocko postavijo narobe, se vse podre. Moji varovanci vztrajajo. Porušijo slabo zasnovo in začnejo od začetka. Enostavno, a to vedo moji malčki, medtem ko le redki, izvoljeni poslanci ljudstva, zdolgočaseno sedijo v državnem zboru in sprejemajo ukrepe, ki bodo vplivali na življenje in delo nas »drugorazrednih« državljanov. Ja, sem kritična, a cenim svoje delo in vem, da vsak izmed nas ceni svoje delo. Vsi smo delavci, z upanjem na boljši jutri. Le »jutri« je še vedno ovit v meglo …