Poslušam te naše politične Loleke in Boleke. Ne rečem: marsikaj, kar povedo, drži kot pribito. Zbode me le, ko nekdanji vladajoči postanejo pametni šele, ko več niso v vladajočem sedlu. Tedaj vedo prav vse: kako bi rešili zagato z izbrisanimi, kako bi ravnali, da bi s Hrvati ponovno plesali bratsko kolo, in kaj bi bilo treba reči severnim sosedom, ker še niso izpolnili 7. člena državne pogodbe. Povedano drugače: nekdanji ministri, državni sekretarji in kar je še vrhov državne oblasti, poznajo vse postopke in dejanja razreševanja problemov takrat, ko več niso v stanju vplivati nanje. Pa se vprašam: le kje so bili vsi ti umi, ko so bili na oblasti. Zakaj niso bili takrat tako pametni, prodorni, iznajdljivi in prebrisani? Po vojni je lahko biti general in verjetno je nagajanje iz opozicijskih vrst poseben draž, saj je težko verjeti, da so postali preroški in vsevedni sekalci gordijskih vozlov šele takrat, ko jih je ljudstvo odstavilo od korita. Ali pa?

Sicer pa sem te dni, ko je že najti spomladanske cvetlice, slišal kar nekaj cvetk. Prva je ta, da razločujemo pri nas v Sloveniji ilegalne kraje od legalnih. Sledi obrazložitev: ilegalne kraje so kraje brez državnega žegna. Legalne kraje pa so kraje, ki pravzaprav niso kraje, ker je prišel storilec dejanja do bajnega bogastva po legalni poti. Legalno je ukradel lastnino, ki je bila nekdaj last vseh nas. Na primer tovarno, v kateri so delavci crnčili več desetletij, se odpovedovali delu osebnega dohodka, da bi bilo videti napredek, ki bi jamčil boljše življenje prihajajočim rodovom. Zaradi legalnih kraj legalnih lopovov so zdaj ti ljudje brez služb, legalni ropar pa prešteva denarce in razmišlja, kaj se bi v teh hudih kriznih časih še dalo potegniti od matere države. Zase, za svojo sedanjost in prihodnost, za svojo rit.

Organi pregona pa preganjajo po deželi kurje tatove, zmikavte ženskih torbic in druge tatiče in barabice, da bi dokazali, kako živimo v pravni državi, v kateri so vsi njeni državljani enaki pred zakonom.

Malo Morgen.

S temi zadevami je približno tako kot z žensko enakopravnostjo. Na papirju vse štima, življenje pa je povsem nekaj drugega. Že leta in leta ugotavljamo, da so ženske še na marsikaterem področju zapostavljene in izkoriščane, v zadoščenje jim je lahko le to, da živijo povprečno  nekaj let dlje kot moški. Močnejši spol je prepričan, da to pravzaprav ni božja nagrada, ampak božja kazen. Bolje je lepo in polno živeti nekaj let manj, kot biti izkoriščan nekaj let več.

Upokojena ravnateljica, nepogrešljiva Janševa navdušenka, ki jo je videti na številnih televizijskih soočenjih, pa je predlagala, da bi izvedli v Sloveniji nacionalizacijo. Z njo bi odvzeli legalno prisvojeno, beri ukradeno, premoženje legalnim roparjem in ga razdelili med delavce. Gospa je verjetno večkrat prebrala Robin Hooda, a pri tem svojem utopičnem predlogu ni upoštevala dejstva, da živimo v Sloveniji in ne v Angliji. Mi smo dežela Kekcev in ne Robin Hoodov. Kekec pa je dobil  menda ime po kakcu.