Veliko državljanske vznemirjenosti v enem samem tednu. Padle so notranje meje Evropske unije, dva dni za tem pa je prisegel tretji predsednik slovenske države. Ne ob prvem ne ob drugem zgodovinskem dogodku v moji idilični deželi, potisnjeni na jug, ni razsvetlil neba razkošni ognjemet, skoraj z gotovostjo lahko trdim, da ljudje niso odpirali steklenic s penečim vinom in, če sem še tako napenjal ušesa, nisem niti iz najbolj zanemarjenega bifeja slišal tiste optimistično pivske pesmi Kol'ko kaplic - tol'ko let. Državljani so veliko več kot o padcu mej in o prisegi novega predsednika govorili o božičnici, trinajsti plači, o dvigovanju cen, o nizkih plačah in še nižjih penzijah, o velikem bogastvu posameznikov, o tajkunih in drugih mogotcih. Evrope brez mej so se veselili politiki in njihovi sateliti, prisege novega predsednika levi in malce rdeče obarvani, državljani pa so se ukvarjali s povsem vsakdanjimi težavami in težavicami, kar kaže na to, da obstaja velik razkorak med pričakovanji in uspehi tistih zgoraj in tistih na sredini ali povsem spodaj. Padca notranjih evropskih mej so se veliko bolj od »starih« članic Evropske unije veselile nove, v nekaterih »starih« se je celo povečal strah pred navalom beguncev, pred kriminalom in drugimi oblikami priseljevanja revežev in revščine. Ja, naši severni sosedje so vzpostavili celo nekakšne vaške straže, nekaj podobnega, kot se je to dogajalo pred dobrim letom v Ambrusu in njegovi okolici. Tamkajšnje prebivalstvo se je balo vrnitve na silo izseljene romske družine in analogno sklepanje me nehote sili v misel, da se Avstrijci bojijo priseljevanja ciganov, ki ni nujno, da so Romi.

Kljub neprizadetosti ob evforiji zgodovinskih prelomov se je v meni le nekaj premaknilo. Ta nekaj je bil pravzaprav nekdo. Doktor Janez Drnovšek. Ko se je še  zadnjič kot predsednik Slovenije sprehodil pred vodom Slovenske vojske, sem zaslutil, da gre pravzaprav za žalostnega človeka. Za človeka, ki je razglašal duhovnost v popolnoma zmaterializirani družbi. Za človeka, ki je govoril o poštenosti nepoštenim. Za človeka, ki je postavil nad moč ponižnost, pred kariero mir, naravo pred njeno uničenost, za človeka, ki je hotel in poskušal biti človek v času, ki temu ni naklonjen. Se spomnite televizijskih posnetkov, ko je pripeljal zabojnike - bivalnike Romom? Kaj vse so mu tamkaj zbrani, razjarjeni ljudje rekli? In kaj je povedal zdaj že bivši predsednik Slovenije ob svojem odhodu v zgodovino zvedavim novinarjem in nam državljanom? Nič. Molčal je in se skrivnostno smehljal. Saj veste: kdor molči, devetim odgovori. Nato je še pomahal in nekaj deset ljudi, zbranih pred vladno palačo, je zaploskalo.

Preberite še ...

Turizem

Top destinacija za družinske počitnice na slovenski obali

Zemlja pa se vrti in v teh prazničnih dneh pleše. In bo še dolgo: ne glede na meje, ne glede na to, kdo je predsednik v moji lepi podalpski deželi.

Ne dajte se vreči iz tečajev.