Svet24
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

TIna Konec: Že v vrtcu je slikala z oljem


Barbara Furman
26. 5. 2024, 01.19
Posodobljeno
07:29
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli

  Med letošnjimi prejemniki priznanj Riharda Jakopiča, najvišje stanovske nagrade na področju likovne umetnosti, je tudi akademska slikarka Tina Konec, Konjičanka, ki zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani. »Vsako priznanje dojemam kot potrditev, da delam dobro, obenem mi daje zagon za nove projekte,« pravi 32-letna zgovorna in simpatična umetnica, ki je sicer prejela že več priznanj, med drugim študentsko Prešernovo nagrado za magistrsko delo na akademiji, grand prix na mednarodnem slikarskem Ex-temporu v Piranu in dvakrat prvo nagrado na mednarodnem slikarskem Ex-temporu v Grožnjanu.

1716708135_tina_konec,_photo_jaka_erjavec.jpg
Arhiv NTRC

Iz slikarstva je Tina diplomirala leta 2015 na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2019 končala magistrski študij slikarstva in leta 2020 še doktorski študij humanistike in družboslovja. Njeno ustvarjalno delo temelji na snovanju narave in raziskovanju likovnega medija s poudarkom na risbi kot izraznem sredstvu.

Motiv iglavca

Tina je predana risanju, osrednji motiv njenega umetniškega ustvarjanja so drevesa. Narava ji, kot pravi, veliko pomeni. Prosti čas zato najraje preživlja v gozdu ali ob morju, tam, kjer ni ljudi in trušča, tam, kjer prevladuje tišina. »Občutke blagodejnega miru želim prenesti v svoje risbe. Pojem narave najraje prenesem v podobo drevesa, natančneje iglavca. Drevo mi predstavlja univerzalen simbol narave. Motiv iglavca, ki ga imam najraje, me spominja na domače okolje, iglice se zelo lepo ujemajo z linijo kot osnovnim izraznim elementom risbe,« pojasni. Nekatere risbe so realistične, z neskončno natančno izrisanimi podrobnostmi, spet druge so ustvarjene z grafično stilizacijo in s subtilnimi teksturami.

»Zelo rada se vračam na Štajersko, ki ponuja obilo čudovitih kotičkov v naravi, sploh na Pohorju. Najdem jih tudi pred domačo hišo v Oplotnici, ki je obdana z veliko drevesi in velikim vrtom. V Oplotnici imam tudi slikarski atelje, tako da tudi tam lahko ustvarjam, če pridem na večdnevni obisk.«

Hitro pokazala talent

Jabolko ne pade daleč od drevesa. Že v otroških letih je bila obdana z barvami in s slikarskimi platni, saj je Tinin oče Jani Konec prav tako slikar. »Oče sicer ni šolan likovni ustvarjalec, vendar menim, da je njegovo ustvarjanje zelo dobro. Že kot deklica sem ga pri slikanju pogosto opazovala in hitro me je zamikalo, da bi tudi sama poprijela za čopič. Tako sem že v vrtcu slikala z oljem. V snovni šoli so prepoznali moj talent, zato sem pogosto pomagala pri izdelavi scenografije za šolsko prireditev ali pri poslikavi šolskih majic. Pri tem delu sem neizmerno uživala,« se spominja prvih srečanj z likovno umetnostjo.

Prvo samostojno razstavo je imela, ko je bila stara šestnajst let. Razstavljala je v Galeriji Volk v Celju. »Spomnim se, da sem imela izjemno tremo. Na odprtje razstave je prišlo veliko ljudi in vsi so z zanimanjem gledali moje razstavljene akvarele. V tistem času sem namreč ustvarjala predvsem akvarele. Spominjam se, da mi je bilo tako nerodno, da bi se najraje ugreznila v tla ... Z leti sem tremo na dogodkih ob odprtju razstave uspela odpraviti. Danes se znam sprostiti in uživati ob odzivih obiskovalcev oziroma gledalcev.«

 Doktorski študij

Tina Konec je prva generacija doktorskih študentov na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Tovrstne spremembe v umetniškem izobraževanju so, kot pravi, izjemno dobrodošle, saj se umetnost s tem dviguje na višjo kakovostno raven, tudi na raven znanosti. Tako je slovenskim študentom doktorski študij bolj dostopen. Doslej so vsi, ki so želeli doktorirati iz umetnosti, morali v tujino. Kar je za nekatere nepremostljiva ovira. »Tema mojega doktorskega študija je risba v Sloveniji. Ukvarjam se s poglobljeno analizo stanja slovenske risbe v odnosu do novih modalitet, ki jih risba ima od 60. let prejšnjega stoletja. Vsekakor to posredno vpliva na moje praktično delo, saj pridobivam drugačen vpogled na polje risbe, v katerem delujem.«

Ne le likovna, nagovarjajo jo tudi druge umetniške vsebine. »S področja vizualne umetnosti me prevzame vse, kar je kakovostno, vrhunsko, izvirno. Naj gre za sliko, video, fotografijo, instalacijo, za delo, ki je abstraktno, konceptualno ali figuralno, lahko gre za sodobno ali historično umetnost. Vse me prevzame. Zato je zame enako zanimiv in navdihujoč obisk razstave v Narodni galeriji ali narodnem muzeju kot tudi obisk muzeja sodobne umetnosti ali moderne galerije. Sicer pa me poleg vizualnih umetnosti nagovarjajo tudi literatura, film, glasba, sodobni ples. Žal moram priznati, da zanje nimam prav veliko časa. Ko mi uspe, z veseljem grem v gledališče ali na koncert, gledat film v kinematograf ali doma v miru preberem dobro knjigo.« (Foto: Jaka Erjavec, Marko Tušek) 

V celoti si članek lahko preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 23. maj 2024.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.