Robert Balen/MPA

Kaj vas definira v življenju?

Težko je govoriti o sebi, a lahko rečem, da so mi družina in prijatelji na prvem mestu. Občutek imam, da kljub vsem funkcijam, ki sem jih opravljal, nisem izgubil stika z realnostjo in s tlemi.

Katero glavno načelo so vam poskušali vcepiti starši?

Pokojna starša sta mi predvsem rekla: »Matjaž, spoštuj ljudi, ne delaj jim tistega, česar ne bi želel, da bi oni tebi, in imej takšen odnos do ljudi, kot ga je treba imeti.« Zato sem svoja otroka najprej učil reči »Dober dan« in »Kako ste«. To se mi zdi zelo pomembno – topla beseda je največ.

Vaša družina ima zelo zanimivo vez s prvo družino Amerike – z Melanio Trump in njenimi starši.

Te vezi se seveda trgajo, ampak kot otroci smo bili kar povezani, starši so se družili, moj oče je bil celo priča gospodu Viktorju in gospe Malčki. Še vedno se z gospodom Viktorjem, kadar je v Sloveniji, srečamo, ampak zelo redko se pogovarjava o tem, da sem jaz minister in da je on oče prve dame ZDA. Odnos je takšen, kot je bil, vsaj jaz ga tako vidim, smo pa seveda vsi malo starejši. Tega nikdar ne bom izrabljal, je pa to zgodovina, ki je ne smeš in ne moreš izbrisati, in je bila lepa.

Jure Klobčar

Imate kakšno slabo navado ali razvado?

Mogoče, ko bi že lahko šel kdaj domov iz kake gostilne, pa pač ne grem. Vedno sem zadnji, da pogledam, kako je, ali je vse urejeno, ali je očiščeno. Malo za šalo, ampak res bi lahko šel kako minuto prej s kake prireditve.

Kako se sproščate?

Z družino in prijatelji – doma, na praznovanju, na morju. Nisem rad sam, rad sem med prijatelji, z družino, to mi da energijo. Sploh v zadnjih štirih letih je bilo prostega časa res malo, ampak najlepši trenutki so na morju, z družino in prijatelji. Takrat je odklop tako in drugače.

Za katero gospodinjsko opravilo ste odgovorni doma?

Poprimem kar za vse, ampak najraje pomagam v kuhinji in tudi kaj skuham. Le oblačil pa res ne dam nikdar prati, sicer pa znam vse narediti. Lahko bi sicer naredil še več, bil bolj aktiven takrat, ko sem res doma.

Kmalu boste postali dedek – kako potekajo priprave?

Z ženo že pripravljava sobico, da bo vse tako, kot mora biti, ko bo hčerka z vnukinjo prišla domov. Moram reči, da si neizmerno želim tega, rodila bo na začetku aprila. Že vrsto let imam slabo vest in upam, da bom mogoče nadoknadil tisto, kar sem na začetku kot mlad fant izpustil pri svoji Špelci in Ani. Imena pa še ne bom izdal.

Česa se najbolj veselite? Česa si res želite naučiti vnukinjo? Mogoče kakšnega športa?

»Ta mladi« je bil športnik, dober rokometaš, ampak je žal nehal, pa tudi v družini smo športniki, malo se ukvarjamo tudi z glasbo, ampak moj odgovor bo bolj klasičen. Najprej si želim, da bo zdrava in da bo vse dobro, in verjamem, da bo imela kakšen talent, ki ga bomo vsi skupaj znali najti. Ampak naj se s tem ukvarjajo ta mladi, mi, starejši, smo tu, da razvajamo.

Jo boste mogoče naučili igrati bobne? Glede na to, da ste bili sami tudi bobnar v mladosti?

Bobne jo bomo že naučili, je pa ena hčerka odlično igrala flavto, mamica pa je igrala klavir. Želel bi si, da bi jo vpisali v glasbeno šolo, ker da neko širino vsakemu otroku. Vsakemu bi priporočal, da se vpiše v glasbeno šolo, tudi če ni največji talent. Sploh v teh časih, saj se mogoče tako malo tudi odmaknejo od telefonov, to se mi zdi pomembno.

Kako pa ste sploh poprijeli za bobne?

Začel sem s trobento in imel srečo, da sem imel v Radečah odlične učitelje. Potem sem prešel na bariton, na koncu pa sem igral v bobnarski skupini. Takrat so imele Radeče res enega najboljših pihalnih orkestrov radeških papirničarjev, kjer smo imeli najprej mažoretke v prvi vrsti, potem je prišla »pleh muzika« oziroma pihalni orkester, za njim pa je prišlo 20 do 25 bobnarjev in takrat je bila to res atrakcija. Veliko je bilo lepih trenutkov. Zdaj igram predvsem takrat, ko je veselje, ne igram pa aktivno. Mislim, da imam ritem res stoodstoten, ampak tej aktivnosti nisem posvečal preveč pozornosti. Morda mi je celo žal, da nisem naredil več na tem področju, ker imam občutek, da bi lahko bil soliden.

Robert Balen/MPA

Torej znate igrati trobento, bariton, kitaro in bobne, pa tudi zapojete radi.

Pojem pa zelo rad, kadar je priložnost. Tudi na ministrstvu sem zapel, ko smo imeli novoletno zabavo. Vsi pričakujejo, da malo dvignemo, kaj zapojemo, ampak saj poznate tisto: kdor poje, zlo ne misli.

Glede na to, da je za bobne potrebna tudi moč v rokah – torej znate tudi udariti po mizi, ko je to potrebno?

To mi gre bolj slabo. Sem človek, ki ne kriči, in sem človek, ki ne želi s silo ali pa s svojo voljo porivati stvari naprej. Verjamem, da z dobro besedo, s pogovorom prideš do enakega cilja. Včasih sem jezen, če kdo česa ne naredi ali pa me kdo pusti na cedilu, in takrat sem predvsem razočaran in to držim v sebi. To je mogoče moja napaka. Včasih bi bilo dobro, da bi se zadrl, ampak se ne znam. Nisem se znal doma, ne znam se v službi, ne znam se med prijatelji. Kadar se mi zdi, da se mi je zgodila krivica, to držim v sebi.

Glede na to, da ste minister za gospodarstvo, turizem in šport ter da ste bili tudi sam športnik – kaj vam pomeni šport?

Šport kot šport na splošno pomeni ogromno, če ne gledam samo nase. Šport je tisti del slovenske družbe, ki ne razdvaja, in večkrat rečem, da so športniki naredili precej več za promocijo Slovenije kot vsi politiki skupaj. Mogoče je v vseh letih politika premalo dala športu in to poskušamo zdaj nadoknaditi, saj so promotorji Slovenije. Imamo veliko vrhunskih športnikov, rad rečem, da če želimo zavihteti slovensko zastavo zelo visoko, da zaplapola, potrebujemo levo in desno roko. Zelo kmalu bo Planica – ko padejo rekordi ali pa ko naši fantje skačejo, vidiš na tisoče slovenskih zastav, kako vihrajo. Takrat smo lahko ponosni vsi Slovenci.

V mladih letih ste trenirali rokomet. Zakaj prav ta šport?

Rokomet je bil v mojih časih v Radečah, poleg nogometa, številka ena, tako za ženske kot za moške, in jaz sem igral v mladinskih pionirskih zgodbah. Seveda te družba potegne, a ne morem reči, da sem bil vrhunski rokometaš, nisem bil. Bil sem desno krilo, ampak mi je bila družba precej bolj pomembna kot vse drugo. Z leti, potem ko sem odraščal, pa sem bil seveda predvsem navijač. Navijali smo za Radeče in dvorane so bile polne, kar je bilo res zanimivo gledati. Potem sem postal funkcionar … Rokomet mi je pri srcu. Seveda pa imamo v Radečah tudi nogomet, kjer je začel igrati Benjamin Šeško, na katerega smo vsi ponosni. Veliko dobrih nogometašev, pa tudi rokometašev je šlo skozi radeške šole, ampak seveda niti približno ne na takšni ravni kot Beni.

Robert Balen/MPA

Še kaj igrate?

Ne, ne, rokomet je zelo težko igrati malo tako, rekreativno. V Radečah so sicer veterani, ampak jaz nisem v ekipi. Je pa zanimivo – ena tekma, potem pa pet ur zabave, in to je tudi smisel.

Torej rokometa ne igrate več, bobne pa samo v družbi – kakšni so torej vaši hobiji danes?

Zdaj vas bom pa neizmerno razočaral – nimam hobija. Žal je to povezano s pomanjkanjem časa, ampak glede na to, da se približujem pokoju, še nekaj let je do takrat, se doma z ženo večkrat pogovarjava o možnih hobijih. Mislim, da bom hobi našel v stiku z morjem.

Kakšne so vaše želje za ta področja oziroma za Slovenijo za v prihodnje?

Poskrbeti je treba za predvidljivo gospodarsko okolje in želim si, da volitve čim prej minejo. Zakaj? Ker ta hip politika kriči, preprosto se ne slišimo več in zaradi nabiranja političnih točk vse stranke in vsi politiki trenutno obljubljajo nemogoče. Ampak z dogovorom je treba ustvariti predvidljivo okolje na več segmentih. V turizmu imamo vrhunske rezultate in smo na dobri poti, da s pravim usmerjanjem turistov dosežemo prave cilje. Glede področja športa upam, da bo tisti, ki bo sedel v pisarni tega ministrstva in bo odgovoren za šport, najprej razumel šport, ga imel rad in da bo nadaljeval s tem tempom. Na ministrstvu je ekipa, ki ve, kaj je treba narediti, minister mora tej zgodbi samo slediti.

Že nekaj časa ste tudi med najbolj priljubljenimi politiki v Sloveniji. Kaj vam pomeni takšen naziv?

Nekateri hočejo to seveda relativizirati, češ da sem nekje vmes, ker ne napadam desnih. Verjamem, da moraš imeti korekten odnos do vseh in pri tem bom vztrajal, dokler bom v politiki, pa tudi sicer v življenju. Svoje vrednote, svoj pogled lahko posreduješ tudi čisto normalno. Že starši so mi položili v zibelko, da je spoštljiv odnos do vseh najpomembnejši. Ljudje ocenjujejo, ali si zaslužiš neke pozicije na anketah – ankete so minljive, dejanja pa ne.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi  02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.