Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

V Novem mestu so svetovni dan poezije letos vzeli zelo svetovno, saj so v goste povabili udeležence projekta Migrantska literatura na glas oziroma štiri migrante iz različnih dežel, ki so Novomeščanom brali poezijo pesnikov iz svoje domovine v svojem maternem jeziku, nekateri pa so se predstavili tudi s svojimi pesmimi, ki jih je Arne Zupančič občinstvu predstavil tudi v domačinom razumljivih jezikih.

Afganistanec Zaher se je begunskim staršem rodil v Iranu, kjer se je njegova družina iz leta v leto brez dokumentov selila iz kraja v kraj, dokler niso hoteli Zaherja vtakniti v iransko vojsko in poslati na sirsko bojišče. V Sloveniji zdaj že eno leto čaka na odgovor prošnje za azil, v tem času pa se je naučil slovensko. Pred vpoklicem v vojsko, kjer bi se moral boriti za nekaj, s čimer nima nobene zveze, je pribežal iz Sirije tudi Muhamed, ki ga še bolj kot poezija zanima glasba in bi rad postal didžej. Bral je pesmi o trpljenju ljudi, ki se kot begunci oziroma migranti znajdejo v njim tujem svetu in težko razumejo, kaj počnejo tamkajšnji ljudje, ko na primer s psom tekajo po potkah ob reki, ali pa o srečanju z belo gospo.

Habaz je k nam pribežal iz iraškega dela Kurdistana, Novomeščanom pa je bral pesem o njihovem novem letu, ki po njihovem koledarju nastopi prav na svetovni dan poezije, in tej dodal še eno svojo, ki govori o ljudeh v naši deželi z vidika begunca.

Palestinski pesnik Muhamed Abdul Moniem ima za seboj drugačno zgodbo od prej omenjenih fantov. Kot potomec palestinskih beguncev si je življenje uredil v Siriji, kjer je imel v Damasku tudi svojo založbo, a je moral svojo novo domovino zaradi vojne zapustiti, čeprav je bil za vpoklic v vojsko že prestar, a če bi ostal, najbrž ne bi bil več živ. Stojim na turški obali in se pogovarjam z grško. Sprašujem morsko skalo: kaj delaš? Skala mi odgovori: spominjam se ljudi, ki so šli tu mimo. Nato znova vprašam: kaj pa počne morje? Odgovori mi: Jaz sem oko miroljubnih ljudi, ki se imajo radi, govori Muhamed Abdul Moniem v eni svojih pesmi.

Njihova poezija oziroma poezija drugih avtorjev njihovega rodu, ki so jo prebirali v atriju Gogine knjigarne, v človeku vzbuja močna čustva. Njihove pesmi delujejo kot ogledalo, v katerem je naša podoba drugačna, od tiste, kakršno pričakujemo oziroma tiste, ki bi jo radi videli. Govorijo tudi o neizmernem trpljenju in hrepenenju. Takih pesmi naši pesniki ne morejo pisati, pisal jih je lahko morda Kajuh in še kdo v njegovem času, danes pa na srečo ne.