arhiv

##IMAGE-4037190##

Prvi pomladni dan. Sneg se je počasi poslovil, sončni žarki nas že božajo. V nas se prebujajo čustva, v mislih že občudujemo lepote, ki so pred nami in vsi vešči pisanja, jih spravijo tudi na papir, ne glede na jezik, dialekt, na kraj kjer živimo in lepa beseda se širi po celem svetu.

Opisujejo opojne dišave čudovitih rož, ki so prve vzniknile po odhajajočem snegu in šumljanje potočkov, ki jih je ustvaril taleči se sneg, popke na drevju, ki se bodo vsak trenutek odprli in njihov cvet bo prebudil milino v nas. Duše in srca so jim polna vzhičenja po tem čudežu narave.

Bralci in ljubitelji pesmi po vsem svetu zamaknjeno berejo te prelepe verze in počutijo se kot da so tam zraven in obenem s pesnikom doživljajo to lepoto.

Le kaj bi brez poezije, saj bi bili kakor roboti, nobenih čustev ne bi imeli. Poezija, pesniška lepota se širi po vsem svetu, popelje nas na pot človečnosti, solidarnosti in zmanjšuje jezikovne in kulturne razlike.

Poezija pa nam ne prikaže samo lepih stvari, poezija razgali tudi pesnikovo dušo na poti bolečine in trpljenja. Ko to beremo, se velikokrat istovetimo s pesnikom, saj mislimo, da smo tudi mi doživeli trnovo pot kakor on, razumemo ga in si olajšamo lastno bolečino. Poezija s tako vsebino je nekako terapevtska kakor za nas, tako tudi za pesnika. Velikokrat se izkopljemo iz depresije, včasih pozabimo tudi na bolečine, ki nas mučijo.

Preberite še ...

Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Pesniki so tudi priča pomembnim zgodovinskim dogodkom, razsvetljujejo ljudi ko pišejo o krivicah, ki se dogajajo na svetu, združujejo ljudi širom sveta, ki so isto misleči. Kulturne in jezikovne razlike niso ovira, nasprotno, pripomorejo, da se nek jezik tudi ohrani.

UNESCO je 21. marec leta 1999 proglasil za Svetovni dan poezije z željo za čim več branja, pisanja in objavljanja poezije ter učenja le-te. S tem pa bomo počastili tudi vse pesnike, saj v nas vzbudijo čustva, ki jih kot visoko razvita bitja tudi moramo imeti in smo pozabili na njih.

Pomembno je, da že najmlajše popeljemo v svet lepe besede, v svet poezije, da bodo postali ljudje brez predsodkov do kogarkoli, da se jim bodo razvijala čustva solidarnosti, svetovne raznolikosti in ne nazadnje človečnosti.

Marsikateri otrok bo začel razmišljati o pesmi, ki jo bere, pa naj bo to pesem o igri, o živalih in tudi o okolju v katerem živi in mogoče bo tudi sam poskušal napisati pesmico, ki se mu je utrnila ob branju. Na nas starejših je naloga, da mu pri prvih korakih tudi pomagamo, mu razložimo česar še ne razume in nekoč mogoče, ko bo odrastel bo tudi on poskušal svoje otroke in vnuke navdušiti za lepo besedo in ga vzpodbuditi, da opiše svoje doživljanje sveta, v katerem živi.

Jezik se z leti spreminja, le kje naj bi se zanamcem ohranil boljše kakor v poeziji, ki je večna, le kje naj bi spoznavali čustva, ki so nekdaj prevevala ljudi in se pravzaprav ne spremenijo. Tako ne bi postali roboti, poezija naj bi nas spomnila, da smo bitja s čustvi, ki jih moramo ohraniti.