Arhiv Štajerskega Tednika

Sto let je minilo, odkar je Pavla Lah za tretji rojstni dan prejela darilo svoje mamice. Prejela je punčko, pupiko, ki je bila za tisti čas precej moderna, narejena iz porcelana in papirmašeja, s pregibi na rokah in nogah, s pravimi, človeškimi lasmi in z očmi, ki so se zaprle vsakič, ko je Pavla pupiko položila k spanju. Pavla je igračo poimenovala Pupa in jo vse življenje čuvala kot zaklad. Ko je sama postala mamica, je poskrbela, da sta jo vzljubili tudi njeni hčeri, dvojčici Marija in Martina (po domače Ina) Lah, ki sta delili Pupino zgodbo. »Pupa je v našem domu uživala poseben status. Lepa, krhka, za mamo neprecenljiva je bila vedno z nami in nas opazovala. Z njo sva se igrali ob posebnih priložnostih, mama je zanjo in seveda za najino igro sešila nešteto oblek. Z veseljem sva jo preoblačili, vendar le ob posebnih priložnostih,« sta povedali sestri Lah. Kot prazniki so bili dnevi, ko sta dekleti skupaj z mamo vzeli Pupo v roke in so skupaj preživljale čas. Danes Pupa prebuja spomine na brezskrbno otroštvo in pokojno mamo. Priča je bila družinskemu življenju in odraščanju deklet, zato nosi vrednost, ki je z denarjem ni moč izmeriti.

Če bi punčka lahko spregovorila …

Preberite več v Štajerskem Tedniku