Andraž Gombač

Ob stoletnici njegovega rojstva so v njegovi domači občini Sežana pripravili poseben pesniški koncert v amfiteatru Kosovelovega doma, s katerim so obudili spomin na umetnika, ki je ostal zapisan v besedi, ljubezni in človeški pokončnosti.

Na rojstnodnevnem dogodku so nastopili umetniki različnih generacij: Maja Blagovič, Tjaša Bucik, Aleksander Ipavec - Ipo, Vesna Jevnikar, Vladimir Jurc, Tinkara Kovač, Gojmir Lešnjak - Gojc in Ana Mezgec. Skupaj so oživili glas in duh pesnika, ki ni bil le ustvarjalec, temveč tudi mislec, prevajalec in borec za kulturo.

Preberite tudi:

· Kultura

Umrl je igralec Zvone Agrež

Najmlajši od sedmih otrok

Zlobec se je rodil v Ponikvah pri Sežani kot najmlajši izmed sedmih otrok v kmečko-delavski družini. Osnovno šolo je obiskoval v Avberju, gimnazijo pa nadaljeval v Gorici in Kopru, kjer je bil izključen iz semenišča zaradi pisanja pesmi v slovenskem jeziku, ki je bil v času fašizma prepovedan. Že kot mladenič se je zoperstavil zatiranju: bil je aktivist Osvobodilne fronte, konfiniran v Italiji in nato partizan. Po vojni je študiral slavistiko v Ljubljani, diplomiral leta 1953 in se posvetil novinarstvu, uredništvu ter literaturi.

Kultna zbirka Pesmi štirih

Kot pesnik se je Zlobec prvič uveljavil s kultno zbirko Pesmi štirih (1953), ki jo je izdal skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom. Ta zbirka je pomenila prelom s tedanjo zapovedano pesniško ideologijo in odprla pot intimizmu v slovenski poeziji. Zlobec je nato izdal približno 30 pesniških zbirk, med njimi Pesmi jeze in ljubezni (1968), Dve žgoči sonci (1972), Vračanja na Kras (1974), Beseda (1985), Rod (1988), Ljubezen dvoedina (1993) in Ti-jaz-midva (1995).

profimedia

Ljubezen je čudež

Znan je bil predvsem kot pesnik ljubezni, ki je v pesniškem jeziku povezoval erotično, čustveno, duhovno in filozofsko razsežnost bivanja. Ob svoji devetdesetletnici je povedal: "Ljubezen je čudež, ki ga ne razumeš, dokler ga ne preživiš."

V isti priložnosti je o svoji poeziji dodal: "Iz svoje ljubezenske lirike sem sestavil zgodbo svojega življenja – z vsemi njegovimi vzponi, padci, bližinami in oddaljenostmi."

Zlobčeva bibliografija šteje več kot 110 knjižnih enot – pesmi, esejev, romanov, publicistike in prevodov. Prevajal je vrhunske avtorje svetovne literature, med njimi Danteja, Leoparda, Carduccija, Quasimoda, Montaleja, Oskarja Daviča in druge. Bil je član več akademij – Slovenske, Evropske, Mediteranske ter Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.

Prostor bolečine in iskanja

Njegova poezija je bila pogosto tudi prostor bolečine in iskanja:"Ljubezen je tudi nenehno približevanje in oddaljevanje, strah, dvom in razočaranje – pa četudi samo za eno popoldne."

Njegov pogled na življenje je bil introspektiven, a etično usmerjen: "Svoje življenje sem videl kot potovanje iz sebe vase. Toda le ko spoznaš sebe, lahko vzpostaviš etičen, pošten dialog z nekom, ki je drugačen od tebe."

Tudi politik

V slovenski kulturni zavesti ostaja Zlobec tudi zaradi svoje vloge v zgodovinskih in političnih prelomnicah. Bil je član predsedstva Republike Slovenije v času osamosvajanja, dolgoletni urednik revije Sodobnost in aktiven glas v družbenem dialogu. Njegovo delo so večkrat nagradili – med drugim s Prešernovo nagrado (1982), Župančičevo, Veronikino in mednarodnimi priznanji, kot sta Eugenio Montale in Tomizzova nagrada.

Pokončen, pogumen, tankočuten

Ob smrti Cirila Zlobca leta 2018 je tedanji predsednik SAZU dr. Tadej Bajd zapisal: "Bil je človek, ki je s svojo pokončnostjo, pogumom in tenkočutnostjo za človeka in besedo, odločilno sooblikoval naš kulturni prostor."

Literarni zgodovinar Igor Grdina pa ga je označil kot: "Večnega iskalca harmonije med Erosom in Tanatosom, med željo po bližini in zavestjo minljivosti."

Rodni Kras

Zlobec je svojo literarno pot začel kot del pesniške štirice, a jo je nadgradil v samosvoj, prepoznaven in vpliven glas slovenske poezije. Intimistično pesnjenje, ki je v ospredje postavljalo človekov notranji svet, ljubezen, domovino, rodni Kras in bivanjsko razmišljanje, je bilo zanj življenjska potreba.

Ljubezen – čudež duše in telesa,

Ob 90. letnici je izdal izbor 90 ljubezenskih pesmi pod naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa, ki je zdaj pri Mladinski knjigi izšla v ponatisu. Knjigo krasijo slike Metke Krašovec. Knjigo je posvetili svoji muzi, ženi Veroniki. Sam je ob izidu za Delo povedal:

»V prejšnjih dveh zbirkah sem pisal o smrti. Tako v Tihem romanju k zadnji pesmi, ki je bilo pogojeno z nenormalno smrtjo hčerke, kot v zadnji zbirki Biti človek ob prezgodnji sinovi smrti. Za 90-letnico, ko so ugotovili, da sem najstarejši slovenski živeči pesnik, pa sem si rekel, da je le pošteno, če se od bralcev poslovim z ljubeznijo, ne pa s smrtjo. In tako sem se odločil za ljubezensko liriko. Knjigo sem skušal sestaviti kot zgodbo svojega življenja. Kajti, naj bo ljubezen še tako intimna in individualna, vedno je postavljena v določen čas, prostor, družbene razmere. In po dolgem času, ko se ozreš nazaj, vidiš, da je to tudi podoba časa, v katerem se je ta ljubezen dogajala, se krotovičila, trpela, se dvigovala v nebo, se primerjala z bogom.«

Moč, lepota in resnica

Danes, ob stoletnici njegovega rojstva, ostaja Ciril Zlobec v slovenskem spominu kot pesnik ljubezni, glas upanja in dostojanstva – eden tistih ustvarjalcev, ki so znali besedi vdahniti moč, lepoto in resnico.

Pesnik in akademik je umrl v 24. avgusta 2018 v 94. letu starosti. Bil je zadnji še živeči pesnik slavne četverice, ki je po vojni presekala takratno pesniško usmeritev z intimistično zbirko Pesmi štirih. Pokopan  je bil z vojaškimi častmi na ljubljanskih Žalah.