Arhiv Štajerskega Tednika

Začnemo lahko s shiranim proračunom za vzdrževanje in investicije na vodotokih. Denarja je dovolj, tudi iz lastnih virov (voda namreč daje elektriko, ta pa denar), a se ga namenja za vse ostalo, le za vlaganja nazaj v okolje vodotokov ne.

Druga rana je religija varovanja narave. Še kako je jasno, da je vse v naravi povezano in gre za krog življenja, a so ukrepi varovanja narave in habitatov po mnenju številnih bistveno pretirani. Za vse, res vse bi morali najti kompromise, da lahko vzpostavimo harmonijo sobivanja. Način, da človek želi čim več pozidati in zabetonirati, naravovarstveniki pa krčevito branijo vse, kar plazi in leti, očitno ne deluje. Če govorimo o poplavah, mar še vedno ni jasno, da vodotoki potrebujejo korito, torej prostor, kjer bodo tekli? Prod, mulj in zarast v strugah pretok vode nedvomno ovirajo. To je osnovnošolska fizika.

Se bojijo ljudem priznati, da je okoljska politika na celi črti pogrnila?

Nadaljujmo pri onesnaženju, ki so ga razgalile poplave. Tretja gnojna rana, ki je država že vse od osamosvojitve ne želi pozdraviti. Rudnik svinca v Mežici ni posvinjal samo Mežiške doline, ki so jo zaradi kontaminiranosti celo zdravili s sanacijskimi ukrepi. Razsežnosti onesnaženja si verjetno sploh ne predstavljamo, saj nista problematični samo Koroška in reka Meža, ampak celotna Dravska dolina. Meža je pritok Drave, ta teče vse do hrvaške meje in še naprej do Osijeka, kjer se steka v Donavo. Ptujsko jezero je usedalnik vseh strupov, ki pritečejo po Dravi, ne samo iz Maribora in Koroške, zelo verjetno tudi iz Avstrije. Vse težke kovine, ki se jih sedaj omenja, da je z njimi obremenjena koroška regija, so prisotne v mulju Ptujskega jezera.

Preberite več v Štajerskem Tedniku